Pred desetimi leti je veljal za računalniško pismenega človek, ki je znal brati in pošiljati elektronsko pošto, za silo uporabljati urejevalnik besedil in elektronske preglednice ter znal v spletu priti na želeno spletno stran. Ta znanja so sicer še zdaj del računalniške pismenosti, niso pa več edina in tudi ne najpomembnejša. Računalniško pismen človek mora danes namreč vedeti neprimerno več. To se vidi že pri na primer spletnem iskanju. Iskanje ni le vnos besedilnega niza in pritisk na tipko »išči«. Je poznavanje logičnih operatorjev, kot sta na primer med drugim ukaza »and« in »or«, s katerimi omejimo mehanizem spletnega iskalnika tako, da ta bolje prikaže tisto, kar iščemo. Znati pa moramo tudi ločiti pomembne od nepomembnih rezultatov iskanja. Le osnovno znanje iskanja ni dovolj. To je namreč podobno, kot če bi rekli, da znamo voziti avto, ko bi znali zavijati le v levo.

Urejanje besedil je še vedno visoko na lestvici potrebnih znanj, čeprav danes več besedil urejamo v telesih poštnih sporočil kot pa v urejevalniku besedil. Osnove urejanja besedil so enake, zato je na primer bedasto, če se namesto načela urejanja besedil učimo uporabe izključno enega programa, na primer Worda. Prav tako je danes težko trditi, da znamo urejati besedila, če so že relativno preproste funkcije, kot so uporaba črkovalnika, oblikovanje razpredelnic znotraj dokumenta ali oblikovanje noge in glave dokumenta, nad našim dosegom. Podobno velja za elektronske preglednice. Ni več dovolj, da znamo oblikovati preprosto razpredelnico. Naučiti se moramo uporabljati formule, povezovati podatke različnih razpredelnic, pogojno oblikovati in še marsikaj drugega.

Zanimivo je gledati uporabnike, ki odprejo brskalnik, poženejo Google, nato pa v iskalno polje vnesejo celotni naslov spletne strani, na katero želijo. Tudi brskalniki so postali močnejše orodje, uporabnik mora znati odpreti povezavo v novem zavihku, uporabljati zaznamke, brisati predpomnilnik in zgodovino brskanja, razumeti pa mora tudi običajna obvestila o napakah. Če tega ne zna, potem je težko računalniško pismen.

Večina varnostnih programov deluje samostojno, zato so uporabniki uspavani in prepričani o svoji neranljivosti. Kar je zelo slabo. Čeprav zaščitni programi delujejo samodejno in čeprav vanje običajno ni treba pretirano posegati, pa moramo še vedno znati ročno preveriti sistem in iskati morebitno škodljivo kodo. To pa pomeni tudi, da moramo razumeti osnove, kako delujejo različni tipi škodljivih kod, poznati pa moramo tudi različne znake okužbe in v primeru okužbe s kodo, ki ji nameščeni varnostni program ni kos, znati najti rešitev.

Pri delu z računalnikom večinoma vse opravimo z miško. Kljub temu pa, če ne znate opraviti vsaj kopiranja in lepljenja brez miške, torej s pravimi kombinacijami tipk na tipkovnici, ste težko računalniško pismeni. Čeprav se v času, ko večinoma govorimo o napravah z na dotik občutljivim zaslonom, to sliši nekoliko zastarelo, uporaba tipk na tipkovnici za vse, kar lahko opravimo z miško, še vedno velja za osnovno računalniško znanje. Kot tudi osnovno poznavanje besednjaka računalniške strojne opreme, po domače hardwara. Moramo prepoznati ne samo, kateri vmesnik je USB in kateri tisti za računalniško mrežo, temveč tudi kaj pomenijo oznake NIC, Wi-Fi, pa tudi modernejše vmesnike, kot so HDMI in eSata. Menimo tudi, da mora računalniško pismena oseba poznati osnove delovanja računalnika, od njegovih osnovnih elementov do načel delovanja. Pa ne le osnove računalnika, temveč tudi osnove mrež. Računalniško pismena oseba mora znati najti IP-naslov računalnika, preveriti, ali je računalnik fizično priključen na omrežje, in tudi ali deluje logična povezava. Znati mora tudi preveriti, po kateri poti promet potuje do cilja in kako besedilno obliko naslova spletne strani spremeniti v njen IP-naslov. Človek, ki niti kabla ne zna vtakniti v pravi vmesnik brez pomoči, ne glede na to, da so vmesniki med seboj različni, ali pa se priključiti na odprto omrežje Wi-Fi, ni ravno najbolj pismen.

Računalniško pismena oseba se mora tudi zavedati nevarnosti, ki nanjo prežijo na spletu. Naučiti se mora samovarovanja pred grožnjami, ki prežijo na internetu, kar pomeni tudi, da jih zna prepoznati. Zavedati se mora pomena osebnih podatkov in kako pomembno je, da ti ostanejo zasebni. Kaj to pomeni v praksi? Naučiti se mora, kako preveriti spletno povezavo, še preden nanjo klikne (uporablja morda protokol https), in kako zakodirati ključne podatke, preden jih nekomu pošlje. Zadnje pomeni tudi, da smo si domači z mehanizmi šifriranja podatkov in da približno vemo, kako ti delujejo, kako izbrati močan šifrirni ključ in kako uporabljati orodja za šifriranje.

Veliko uporabnikov, ki se imajo za računalniško pismene, bi vsaj na enem od omenjenih področij pogorelo. A to ni tragedija, saj se jih lahko nauči. To pa je tudi bistvo računalniške pismenosti. Tehnologije, programi, storitve, možnosti se spreminjajo, izboljšujejo, kar pomeni, da računalniška pismenost ni podobna klasični pismenosti, ki se je enkrat naučimo, nato pa vse življenje veljamo za pismenega. V bistvu je pri računalniški pismenosti pomembna le ena sposobnost – sposobnost sprotnega izobraževanja in pridobivanja novih znanj.

Moj mikro, maj 2012 | Jan Kosmač