Da je treba slovenski jezik obvarovati, se popolnoma strinjam. Le metode so vprašljive. Sinhronizacija filmov se mi zdi popolnoma neproduktiven način. Zakaj? Razlogov je več.
Prvi razlog je ta, da je Slovenija majhna in v globalnem svetu nikakor ne more računati na to, da se bo kdo od zunaj učil slovenščine. Naj bomo še tako jezni, narodnozavedni ali kakršni koli že, če bomo hoteli komunicirati s kom drugim kot sosedom v ulici, bomo morali znati kak tuj jezik. Lahko to znanje dobimo v šoli? Lahko, a le delno. Jezik je stvar, ki jo je treba redno poslušati in govoriti, sicer iz nje ne bo nič. Sam sem se na primer nemščine naučil po televiziji. Če je nekdo rekel »tisch« in pokazal na mizo, je bilo jasno, kaj je mislil … Ko česa nisem razumel, sem vprašal očeta. Sčasoma je bilo teh vprašanj vse manj in kar naenkrat sem razumel praktično vse. Le govoriti nisem znal. To se je spremenilo, ko sem odrasel in začel več hoditi po svetu. Na začetku sem se lomil in vsak stavek najprej tvoril v mislih, čez čas pa je steklo. Tako zdaj, po ocenah nemško govorečih ljudi, kar dobro govorim nemško. Pa da ne boste mislili, da sem kak jezikovni talent. Daleč od tega. Z jezikom sem se pač dovolj pogosto srečeval, da mi je prišel v uho. Zelo podobno se dogaja zdaj našim otrokom, le da zaradi večjega števila medijev bistveno bolj široko. Izpostavljeni so angleščini, nemščini, španščini, italijanščini in še kateremu jeziku predvsem prek televizije in interneta. In vse te jezike zavedno ali nezavedno »pobirajo«.
Drugi razlog je na neki način povezan s prvim, le da gre za obraten položaj. Poglejmo si države, kjer je večina filmov, nadaljevank in podobnega sinhronizirana. V Evropi so to Nemčija, Francija, Italija, Španija in morda še kakšna. Če ste kaj komunicirali z ljudmi iz teh držav in se z njimi hoteli pogovarjati angleško, ste morali imeti srečo. Vsi ti narodi imajo z njo precejšnje težave. Pred leti sem bil na primer v Parizu in si šel ogledat Louvre. Na blagajni sem pokazal mednarodno novinarsko izkaznico in vprašal, ali moram kaj plačati. »You no pay!« se je glasil odgovor gospe, ki je prodajala karte. Ali pa v Barceloni na sloviti Rambli, najbolj turistični ulici. Tam sem hotel naročiti pivo, pa me je na »beer« natakarica gledala kot zaboden vol, reagirala pa šele na »cervezza«. Je med neznanjem jezikov in sinhronizacijo filmov kakšna povezava? Mislim, da je. Če bi bili ti ljudje dovolj izpostavljeni tujim jezikom, bi vsaj osnovne izraze, kar na primer »pivo« za odraslega Evropejca vsekakor je, poznali.
Tretji razlog je, da bomo s sinhronizacijo filmov te naredili ultradolgočasne. Zakaj? Zato, ker imamo v Sloveniji tako malo igralcev, ki bi bili sposobni spodobno sinhronizirati filmske like, da bi potem vsak drugi lik govoril enako. Si lahko zamislite, da bi Terminator, Romeo in medvedek Pu govorili z istim glasom? Groza. Še večja groza bi pa bila, če bi se šli poljski model, kjer en sam sinhronizator izgovarja besedilo vseh nastopajočih. To ni le negledljivo, je celo dober recept za to, da se filme sploh neha gledati.
Kako pa potem ščititi slovenski jezik? Obstajajo še drugi načini. Recimo z rabo kolikor toliko normalne slovenščine v medijih, predvsem v oddajah, ki so namenjene otrokom. Ali pa prek zvočnih knjig, ki jih praktično nimamo. Pa še kaj bi se našlo. Tudi prek patriotizma. A tega si mora država zaslužiti.
Moj mikro, December 2008 | Zoran Banovič
