Pa lepo od začetka. Piratstvo je dokaj širok pojem, tudi če iz njega odstranimo tisti del, ki zajema prave pirate, tiste Somalijske. Kot piratstvo tisti najrigoroznejši štejejo vsako nedovoljeno kopiranje nečesa, kar je nastalo s strani nekoga drugega, pa naj gre za besedilo, sliko, zvok, film ali računalniški program. Blažji ocenjevalci so pri piratstvu tolerantnejši in za pirate štejejo tiste, ki nekaj nelegalno kopirajo, potem pa to prodajajo, torej izdelka nimajo za lastno uporabo, ampak za kovanje dobička. Kaj torej piratstvo je? Pravzaprav je čisto vseeno, kaj je. Pomembnejše je, kakšen vpliv ima. Če namreč piratstvo ne bi imelo nobenega vpliva, če se ne bi poznalo pri prihodku lastnikov avtorskih pravic kopiranega izdelka, potem bi bila celotna zadeva popolnoma irelevantna. Ker pa vpliv ima, o piratstvu tudi govorimo. Vendar kakšen je ta vpliv? Je pozitiven? Je negativen? Kaj pomeni v denarju? Na ta vprašanja, čeprav se na prvi pogled zdi drugače, ni lahko odgovoriti.

Če naredite izdelek in ga začnete prodajati, boste verjetno precej slabe volje, če ugotovite, da ga je nekdo prekopiral, po možnosti iz njega naredil manj vreden izdelek, nato pa ga prodajal in z njim služil. S tem je namreč najprej vam odžiral zaslužek za vaše delo, hkrati pa je vaše delo s slabo kopijo tudi razvrednotil. To je seveda zelo slabo. Piratstvo oziroma nelegalno kopiranje je v tem primeru nekaj, kar je vsega obsojanja vredno. A stvar je neprimerno zapletenejša, kot pa kaže opisan primer. Nelegalno kopiranje je namreč zelo širok, star in dokaj zapleten pojem. Eno od najpomembnejših vprašanj pri njem je namreč to, kdo je za kopiranje kriv. Pri običajnih krajah je jasno, da sta enako kriva tako tisti, ki vrečo drži, kot tisti, ki jo polni. Kriva sta torej tako tat kot njegov pomočnik oziroma tisti, ki tatvino omogoča. A imamo v primerih nelegalnega kopiranja tudi tatove in pomočnike? Vredno razmisleka. Kdo je tat, ja jasno – tisti, ki kopira. A za to, da kopiranje izvede, mora biti izpolnjenih nekaj osnovnih pogojev.

KRIVCI?

Prvi je ta, da mora biti na voljo objekt kopiranja. Pri knjigi je to njena papirna ali elektronska oblika, pri zvoku kak CD, iz spleta sneta pesem ali radijski program, pri filmu DVD, televizija ali kaj podobnega, pri računalniškem programu pa originalni medij, spletna stran in podobno. To je prvi pogoj. Nato morajo obstajati orodja, s katerimi je mogoče kopirati. To so bili včasih kasetofoni in videosnemalniki, v sodobnih časih pa največkrat računalniki, pri izključno pisnih virih pa tudi fotokopirni stroji. Do tu je stvar jasna. Potem pa se malce zamegli. Zamegli zato, ker ni več jasno, ali je za vse kriv le tisti, ki kopira, ali tudi tisti, ki mu to omogoča, oziroma tisti, ki mu je dal na voljo orodja za to.

To, da potrebujemo ponudbo, je nekako jasno. Človek je skozi svoji zgodovino razvil potrebo po uporabnih izdelkih, sliki, pesmi, pisani besedil, filmu, v novejšem času pa tudi računalniških programih ... Za tatvine torej ne moremo kriviti tega, da to, kar je mogoče ukrasti, obstaja. Dan Brown, Metallica, Picasso, Microsoft in kaj vem še kdo, niso krivi, da ljudje kopirajo njihove izdelke samo zato, ker ti izdelki obstajajo. Ali pač? V članku o Googlovem informacijske imperiju lahko preberete tudi misel Erica Schmidta iz Googla: »Če je kaj takega, kar ne bi radi, da kdorkoli to izve, je najbolje, da tega ne storite.« Ali lahko takšno izrojeno logiko uporabimo tudi tu? Upam, da ne.

So krivi tisti, ki so nam dali orodja za kopiranje? So krivi proizvajalci kasetofonov, videorekorderjev, fotokopirnih strojev, CD/DVD-snemalnikov in podobnega? Hmm, tu je zadeva že nekoliko bolj vprašljiva. Je te proizvajalce mogoče označiti za tiste, ki držijo vrečo? Pravzaprav je. Vsekakor jim je bilo jasno, da uporabniki njihovih izdelkov ne bodo uporabljali le za kopiranje in snemanje lastnih izdelkov ampak da bodo to delali (tudi) s tujimi. Pravzaprav so se recimo videorekorderji pa tudi DVD-snemalniki prodajali z reklamnimi slogani, s katerimi so ljudem rekli, da si bodo lahko posneli najljubšo oddajo ali film in nato zadevo v miru ogledali, ko bodo za to imeli čas. Gre tu za nelegalno kopiranje? Verjetno gre, saj snovalce televizijskih oddaj nihče ni vprašal, ali to dovolijo. Torej so proizvajalci snemalnih naprav pravzaprav eni tistih, ki tatvino omogočajo.

A tu je še nekdo tretji. Tisti, ki nam izdelke ponuja. To pa so radio, televizija, knjižnice, videoteke, trgovine in podobne ustanove ter podjetja, pa tudi internet. Ali so ti lahko krivi za nelegalno kopiranje? Na prvi pogled neumno vprašanje, a ni čisto nedolžno. Če namreč nečesa ni, tega ne more nihče ukrasti. No ja, to je malce preveč rigorozna izjava. Lahko pa rečemo, da če je nekaj nezavarovano ali slabo varovano, je to zelo preprosto ukrasti. So torej radio, televizija in drugi našteti krivi, ker imajo izdelke slabo varovane? Jim je pri tem mogoče očitati namen? Namena mogoče ne, vsekakor pa so vedeli, da je vse njihove izdelke mogoče kopirati. So zato krivi? So lahko tisti, ki držijo vrečo?

LICEMERJE

A s tem nejasnosti in vprašanj še zdaleč ni konec. Pri celotni zadevi gre tudi za neverjetno dozo licemerja z vseh strani. Vzemimo na primer programsko opremo. BSA in sorodne organizacije se v imenu izdelovalcev programske opreme zelo trudijo, da bi zajezile in uničile piratstvo. To jim namreč jemlje precej denarja. A jemalo jim ga je, odkar obstaja licenčna programska oprema. Zakaj takšna gonja šele zadnja leta? Zato, ker je bilo v časih hitrega napredka teh podjetij od računalniškega piratstva več koristi kot škode. Bi Microsoftovi, Autodeskovi in še kateri izdelki postali tako priljubljeni, če bi jih vsak res moral kupiti? Morda, zagotovo pa ne tako hitro. Če bi bili vsi uporabniki prisiljeni v nakup licenc, bi bila slika tržnih deležev na področju programske opreme precej drugačna. Predvsem pa tem podjetjem ne bi šlo tako dobro, kot jim gre danes. Ne le licenčne, ampak (predvsem) nelegalne kopije programske opreme so bile namreč tiste, ki so pripomogle k imidžu skoraj vseh zdaj tako uspešnih programerskih hiš. Ljudje, predvsem mlajši, so se z njihovimi izdelki spoznavali in se še spoznavajo preko nelegalnih kopij, se jih navadili, naučili delati z njimi, zdaj pa so tako daleč, da drugega skoraj ne poznajo. Pišejo v Wordu, računajo v Excelu, rišejo v Photoshopu, AutoCADu in Corelu… To zdaj, ko so starejši, tudi kupijo. In vse to zaradi piratov. Pirati so bili torej koristni. In so še. Vse skupaj spominja na rumeni tisk in slavne osebnosti. Slednje se neprestano pritožujejo, kako jim paparazzi in podobni nepridipravi segajo v zasebno življenje, če pa tega ni, pa so zelo jezni, saj se o njih ne piše.

Podobno, čeprav v manjši meri, bi lahko rekli za izdelke glasbene, filmske in drugačne produkcije. Če je nekdo slišal kakšno dobro pesem, jo je v »starih« časih posnel iz radia, nato pa jo predvajal prijateljem. Ti so si jo presneli, če pa jim je bila všeč, so nato kupili kaseto ali ploščo. Tako so promovirali pevca, pevko ali skupino. Zdaj je snemanje iz radia preraslo v torrente in MP3-je, a načelo je še vedno podobno. Je pa res, da je mera drugačna. Včasih je bilo treba sedeti pred radiem, čakati na pesem in pritisniti »Record+Play«, zdaj pa dela internet. In ker je internet zmogljivejši, je tudi glasbe, filmov in podobnega, več.

Očitno je vse skupaj stvar neke mere oziroma meje. Kakšen odstotek piratstva je dober oziroma je v funkciji promocije izdelka? Nihče ne ve, ker je to verjetno nemogoče ugotoviti. Nihče pa ne zanika, da določen odstotek piratstva, torej v bistvu kriminala, ni zaželen.

Težava in veliko mero licemerja, s katero se na področju avtorskih pravi srečuje svet, najdemo tudi na področju zakonodaje. Ta je sploh poseben kaliber, saj nikakor ne dohaja dogajanja v realnosti. In to na ogromno področjih. Najprej to, da imamo v realnosti globalno gospodarstvo, praktično brez meja, zakonodaja pa temelji na lokalnih zakonih, ki so med seboj velikokrat popolnoma nezdružljivi ali pa sami sebi hodijo v zelje. Spomnim se, kako je pred leti Corel poslal na uredništvo recenzijsko kopijo paketa CorelDraw. Naša vrla carina nam ga je hotela seveda ocariniti, špedicija pa za to zaračunati svoje stroške. S tem se seveda nismo strinjali in smo se malce pritožili. Iz carine smo dobili zanimiv odgovor od samega takratnega šefa carine. V grobem nam je povedal, da je zakon pač tak, da nam zadevo morajo ocariniti, saj prihaja izven Slovenije (takrat še nismo bili v EU-ju), da drugič pa naj raje rečemo, naj nam zadevo »pošljejo po e-mailu«. Komentar ni potreben.

ŠKODA IN »ŠKODA«

Zadnjih nekako 15 let nas BSA, RIAA, MPAA in podobne organizacije obveščajo o tem, kako je piratstvo zoprna zadeva. Pri tem tudi navajajo številke o škodi, ki se sučejo v razredu milijard dolarjev na svetovnem in milijonih dolarjev v slovenskih razmerah. Pri teh številkah sem se večkrat vprašal, kako so do njih prišli. Kako so to izračunali? So nekako ocenili, koliko je »črnih« kopij določenega programa, in to pretvorili v licence? Kakšno ceno licenc so upoštevali? So upoštevali, da bi vsi, ki zdaj uporabljajo program nelegalno, zadevo kupili ali pa so upoštevali, da določen odstotek zadeve sploh ne bi kupil in bi uporabil kaj drugega? Vprašanj je še kar nekaj in nanje nikoli nisem dobil pravega odgovora. Ne doma ne v tujini. Bolj ali manj so vsi citirali rezultate analiz različnih analitskih hiš, te pa svoje metodologije niso hotele razkriti. Vsaj Gartner in Meta Group, ki sem jih to neposredno vprašal, so mi tako povedali. So rekli, da gre za poslovno skrivnost. Kakor koli že, šlo je za precejšnje denarje in kar nekako razumel sem vpletene. Če ti nekdo reče, da si ob nekaj milijard dolarjev dobička, boš jezen ne glede na to, kako velik si.

No, zdaj pa se je izkazalo, da številke, s katerimi so operirali tisti, ki so nam govorili o težavah zaradi piratstva, pravzaprav iz trte izvite. Ameriška vladna agencija GAO (Government Accountability Office) je, zaradi nekonsistentnih podatkov, ki so prihajali iz raznih analitskih hiš in podjetij, aprila 2009 dobila nalogo, da ugotovi, kako oziroma v kolikšni meri piratstvo vpliva na ameriško gospodarstvo. Svojo nalogo so opravili in ugotovili, da nelegalno kopiranje in piratstvo dejansko vplivata na ameriško gospodarstvo, da je posledic veliko, da pa pojma nimajo, koliko je to v dejanskih številkah, saj so vse dosedanje študije na to temo tako pomanjkljive, da jih pri oceni ni mogoče upoštevati, da je tak vpliv težko, če ne celo nemogoče izračunati, in da poleg negativnih obstajajo tudi pozitivni vplivi. Enega teh pozitivnih, spoznavanje z izdelkom in zato nakup »prave različice«, sem že omenil, drugi, ki je prav tako zanimiv in nemerljiv pa je, da ljudje denar, ki bi ga sicer porabili za nakup licenc, porabijo pač za nakup česa drugega, kar ima prav tako pozitiven vpliv na gospodarstvo. Torej so nas vsa ta leta obmetavali z izmišljenimi številkami? Očitno.

NOVI PRIJEMI

Glede na to, da je bil analiza GAO izdana šele v začetku aprila, je jasno, da do sprememb še ne more priti. A morda bo. Morda pa bodo vrli možje iz zibelke demokracije uvideli, da so protipiratski prijemi, kot jih predlagajo RIAA, MPAA in drugi, posledica nezmožnosti prilagoditve tržnim razmeram predvsem glasbenih založnikov, torej neumnost. Ti namreč zahtevajo stvari, kot so nameščanje programske opreme, ki, podobno kot protivirusni programi, neprestano nadzira trde diske, le da tu išče nelegalne datoteke. Tak program naj bi namestili vsi uporabniki, pa tudi skrbniki omrežij bi jih morali vgraditi v svoja omrežja. Poleg tega bi lahko cariniki na meji spraševali, ali imajo potniki kak nelegalno kopiran izdelek in imeli celo dostop do potnikovih predvajalnikov MP3 in prenosnih računalnikov. Šli so celo tako daleč, da so sestavili seznam držav, imenovan »Special 301 report«, v katerih so našteli tiste, ki imajo po mnenju RIAA, MPAA in BSA preohlapne zakone o zaščiti avtorskih pravic. Na tem seznamu je recimo Kanada, ker tamkajšnji zakon zahteva sodni nalog, poreden lahko carinik pregleda digitalno napravo na meji, Izrael zato, ker je zavrnil predlagani zakon o zaščiti avtorskih pravic, ker je parlament ocenil, da je neučinkovit in podobno. Snovalci tega poročila tudi zahtevajo, da naj bi se to, da je država na tem seznamu, tudi »poznalo pri dvostranskih odnosih z ZDA«. Se vam zdi čudno? Noro? Počakajte, da vidite, kaj pravi pogodba ACTA, ki jo zdaj mečka Obamina vlada. Ta v bistvu pomeni to, da bo, vsaj kar zadeva nelegalno kopiranje, nastala neka nadnacionalna pogodba, podpisana s strani svetovnih vlad, ki bo »povozila« vse lokalne zakone in dala multinacionalkam prosto pot, da preganjajo, vse, kar leze in gre. A o tem kdaj drugič.

REŠITVE

Seveda piratstvo ni nekaj, kar bi pameten človek lahko podpiral. Še zdaleč ne. Gre namreč za krajo. Po drugi strani pa zadeve nikakor ni treba demonizirati na način, kot so to do zdaj počeli nekateri. Ja, pirate, torej tiste, ki prodajajo tujo intelektualno lastnino, je rteba preganjati, a iz tega ni treba delati takšnega pompa.

Upam, da v Sloveniji ne bomo padli pod ameriški vpliv in da se bomo držali svoje logike. Ta je sicer potrebna malce revidiranja in izobraževanja, a naj le ostane v normalnih razmerah. Vsekakor raje vidim, da, kot se je to zgodilo pred nekaj tedni na mariborskem bolšjem sejmu, kjer je so policisti dirkali mimo sedmih prodajalcev filmov, mp3-jev, igric in podobnih (seveda nelegalno kopiranih) zadev, zgrabili pa dva mladeniča, ki sta prodajala cigarete, kot pa da me na cesti ustavi inšpektor in mi pregleda telefon, ali imam v njem kakšno nelegalno MP3-zvonjenje.

Moj mikro, Maj 2010 | Zoran Banovič