Da pa je bilo vse to sploh mogoče, so morali počakati na spremembo zakona, in to je tudi eden izmed razlogov, da možnosti preverjanja do zdaj ni bilo. Drug razlog pa je bil v tem, da DURS sploh ni imel pravočasno potrebnih podatkov. V preteklosti je bila praksa, da so podjetja pošiljala na davčne izpostave le mesečne obrazce (obrazec REK), na katerih pa ni bilo podatkov o plačah posameznikov, temveč le skupni znesek za vse. V času pred e-poslovanjem je bilo to razumljivo, saj ročna priprava potrebnih podatkov za tisoč ali več tisoč zaposlenih ni bila mogoča. DURS je le enkrat na leto, v obliki kontrolnih podatkov, ki so jih podjetja pošiljala za sistem obračuna dohodnine, pridobil tudi podatke o prispevkih za vsakega zaposlenega posebej, vendar so bili to izključno obračunani prispevki, kar pa ni bilo mogoče preprosto povezati s podatki o plačilih nekega podjetja. In to je srž problema. Podjetje pošlje obračun, a šele ko plača svoje »račune«, ima delavec plačane prispevke.

Po novem pa poleg skupnega zneska (obračunan znesek prispevkov), torej zneska, ki ga mora podjetje plačati, podjetja pošljejo tudi individualne obrazce REK. Podatki se v DURS-ovi centrali stekajo iz vseh izpostav v enotno centralno zbirko podatkov. Iz centralne evidence DURS pridobi podatke o plačilih (ali odprtih postavkah) in iz vseh podatkov, ki jih ima, oblikuje spletni obrazec, ki ga vidi na zaslonu delavec. Tu pa nastopi razlog, zakaj je dovolj, da le en delavec preveri, ali mu je delodajalec plačal prispevke. Vzemimo, da Janez Novak preverja svoj »račun«, v »njegovem« podjetju pa je sto zaposlenih. Podjetje je moralo plačati 100 enot prispevkov, za vsakega zaposlenega po eno enoto. Če je plačano vseh sto enot, se v evidenci podjetje vodi kot plačnik, če pa plača 99 enot (le eno manj od celote), pa je podjetje dolžnik. Na obrazcih vseh zaposlenih v tem podjetju je zapisano, da podjetje ni plačalo prispevkov, čeprav jih je po neki logiki plačalo za 99 zaposlenih in le za enega ne. Dovolj je, da preveri eden, pa lahko vsi mirno spijo ali pa se skupaj odpravijo na prijazen pogovor z direktorjem.

V sistemu so podatki od 1. 1. 2009, kar pomeni, da lahko prek e-storitve preverjamo samo podatke od takrat naprej, starejše zadeve pa je treba preveriti na način, kot so zaposleni to počeli do zdaj. Čas med dejanskim plačilom in trenutkom, ko se plačilo zabeleži v centralni evidenci, je največ tri dni. Sočasno s to storitvijo je DURS za podjetje omogoči tudi storitev »analitična knjigovodska kartica«. Ta podjetjem omogoča, da pogleda svoje odprte ali zaprte postavke, ki jih ima do DURS-a. V preteklosti se je dogajalo, da je podjetje nekaj plačalo (a ne vsega, ker ni imelo denarja), mislilo, da je s tem zaprlo določeno odprto postavko, dejansko pa je DURS glede na svoja notranja pravilo to vodil kot poplačilo druge odprte postavke. Da do takšnih težav ne bo več prihajalo, bo lahko podjetje prek omenjene storitve v vsakem trenutku izvedlo vpogled!