V popularni kulturi so se pametne ure najprej pojavile v filmih in televizijskih serijah. Naštejmo jih nekaj. Dick Tracy, Zvezdne stez, Vitez za volanom, Inšpektor Gadget in na koncu še filmi o Jamesu Bondu. Verjetno smo katerega celo pozabili. Ideje scenaristi filmov, med katerimi imajo nekateri že dolgo brado, niso dobili samo v svoji domišljiji, dali so jim jih tudi raziskovalni laboratoriji podjetij, ki so pametne ure razvijali.
Prva praktična pametna ura je bil Casieva ura z vgrajenim računalom. Bile so uspešnice med mladimi tudi v naših prostorih, ko na izpitih nismo smeli imeti računal. Že takrat, v osemdesetih letih, so podjetja, kot sta Casio in Seiko, razvijala izpopolnjene pametne ure. Take, ki so imele vgrajene prevajalnike med jeziki, tipala krvnega tlaka, na dotik občutljive zaslone in celo možnost upravljanja s kretnjami. Se sliši znano?
Seiko je leta 1983 in 1984 predstavil dve uri, najprej Data 2000, nato pa še UC-2000. Uri sta imeli zaslon, ki je lahko prikazal štiri vrstice, z desetimi znaki v vsaki. Dodatek uri je bila tipkovnica, nekateri so jo nosili na roki, ki je bila z uro povezana prek magnetnih impulzov. Poznejši model RC-1000 je imel kabelsko povezavo. Povezali so jo lahko s hišnim računalnikom Commodore C64 in iz njega na uro prenašali sezname opravil, telefonske številke ali kakšne druge uporabne informacije. Z današnje perspektive so imele te ure veliko omejitev, v tistih časih pa so pomenile vrhunec razvoja.
Nekaj desetletij pozneje je bil na področju mobilnih naprav oziroma osebnih pomočnikov kralj podjetje Palm. Tudi oni so hoteli zmogljivost osebnega pomočnika vgraditi v uro. V projekt so se podali skupaj s podjetjem Fossil in izdelali uro z zaslonom ločljivosti 160 x 160 točk. Naprava ni uspela, saj je nudila premalo in bila predraga.
Za tem pridemo do pravih pametnih ur oziroma kar zapestnega računalnika, ki sta ga okoli leta 2000 razvijali podjetji IBM in Citizen. Naprava Watch Pad je imela 32-bitni ARM-procesor, 8 MB pomnilnika RAM, 16 MB pomnilnika »flash«, zvočnik, mikrofon in operacijski sistem Linux. Monokromatski (v dveh barvah) zaslon je služil tudi kot tipalo prstnega odtisa, ura je imela vgrajeno tipalo pospeška, s katerim je prepoznala kretnje, za povezavo z računalnikom pa je skrbel vmesnik Bluetooth. Izdelek nikoli ni prišel na trg, ker se je izkazal za preveč ambicioznega za tiste čase.
Ni pa bil IBM edini, ki se je odločil posvetiti področju pametnih ur. Tudi Microsoft se je. Leta 2004 jo je predstavil pod imenom »tehnologija pametnih osebnih predmetov (SPOT)«. Prototipna ura je bila povezana v omrežje MSN Direkt prek FM radijskih valov. Leta 2008 je Microsoft projekt ukinil, ker se partnerska podjetja niso odločila zanj.
Pametne ure niso padle iz neba, kot skoraj noben nov izdelek zadnjih let ni. Vsi imajo dolgo zgodovino, ko so različna podjetja imela vizijo narediti zanimive izdelke, pa ti niso uspeli iz različnih razlogov. Če pametne ure primerjamo s prvimi poskusi, predvsem z IBM-ovim prototipom, vidimo, da je koncept uporabe podoben, spremenilo se je le to, da so danes na voljo zmogljivejši procesorji, tipala, baterije, zasloni, predvsem pa so sestavni deli cenejši. Imajo pa pametne ure eno veliko težavo. So zanimiv dodatek, ki pa v resnici ne reši nobenega življenjskega problema uporabnika.
Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja
