Izpoved »onéta«

30. November 2011 - 2:09

Stoji lepo oblečen poslovnež pred zbrano družbo in brez sramu izjavi, da je njegov najmanjši!? Ali pa najtanjši in najlažji! Nihče se ne nasmehne, pomuza, mu privošči. Zakaj pa bi, saj kaže najnovejšo tablico, pametni telefon ali fotoaparat, za kar je nekje slišal, da je »in« in da je super. A če bi vedeli, da ga moški sicer ima, a ne ve, kaj naj z njim počne, bi pa verjetno rekli kakšno zabavno. Razen če tudi oni sodijo v to skupino in se bojijo, da bi jih kdo kaj več vprašal o napravi in bi se videlo, da prav tako nimajo pojma. Kakor koli že, naš »biznismen« to svojo napravo premetava sem ter tja, vleče gor in dol, oblači v vse mogoče preobleke … na koncu pa zamahne z roko in obupa. Če jo imam, pa naj jo imam, pomisli, a ukvarjal se z njo ne bom več! Pa tudi z drugimi ne. Pomembno je, da jih imam. Imeti je dobro! Pa kaj je z njim narobe? Je zrel za »fužinske toplice« (ljubljanska psihiatrična bolnišnica, če slučajno kdo tega pojma ne pozna)? Škoda, da je tisti slovenski psiholog že umrl, sicer bi mu povedal svoje.

Zadnje dve leti sem se dejansko počutil kot tak »oné« takšnega moškega. »Oné«, ki se me tu in tam usmilijo, me vzamejo malo v obdelavo, premesijo, ugotovijo, da ne vedo, kaj naj z menoj, in me odvržejo. Izmozganega, nezadovoljnega in nezadovoljenega. Jaz bi pa rad rasel, se razvijal, a kaj ko tisti, ki ima v rokah škarje, platno, gnojilo in kaj vem kaj, ni naredil nič. Ni hotel? No ja, bolje rečeno, ni znal. Saj sploh ni vedel, zakaj me ima. In še zdaj ne ve, čeprav me je izgubil oziroma me je bil prisiljen prepustiti drugemu. Zdaj me bo ta obdelal, spoznaval, kako delujem in uporabljal. Pa bo znal? Ali ve, zakaj me bo imel, ali pa grem iz enih mlačnih rok v druge?

Izpoved razočaranega »onéta«? Še zdaleč ne! Stvar je čisto poslovna. Nekdo, ki se na medije spozna kot šolar, ki se je slučajno dvakrat udeležil medijskega krožka in ga ni prespal, me kupi. In me ima, pa čeprav ves čas ne ve niti, kaj ima, še manj pa, kaj naj z menoj počne.

Ta »nedoločnik« seveda nisem jaz osebno, temveč revija Moj mikro. No ja, ne »Moj«, temveč »Njegov« mikro – me prav zanima, kaj ima mož v hlačah. Skupaj s svetovalcem, ki je, mimogrede, na zavodu za zaposlovanje našel izredno dobro službo tipa nekaj tisočakov mesečno, še preden se je nanj prijavil, sta ga znala le obrezati, skrajšati in zahtevati, da se enako dobro obnese tudi tak, osiromašen in pomehkužen. In sta rekla, da se poslovno obnašata, da sta dobra gospodarja in da želita napredek. Kakšen blef!Vsem je jasno, da ne moreš le jemati. Nekaj moraš tudi dati. Še krava potrebuje krmo, da jo lahko potem molzeš. Če ne, ostane brez mleka in sčasoma pogine. Pri tem pa je zanimivo tudi obnašanje drugih »onétov« na medijskem trgu. Najprej hvala za njihovo podporo! Komaj so čakali, da omahnemo, pa čeprav ne bi s tem sami popolnoma nič pridobili. Privoščljivo so si meli roke, delali račune brez krčmarja, pa čeprav so sami v istem »zosu«.Na koncu pa so trpela le vrata, ki so letela s tečajev. Menda! Naj sosedu »oné« crkne ali se vsaj omehča. To je dobro, ne glede na to, da se njihovim ne godi nič bolje. Kaj hočemo, slovenska mentaliteta v najčistejšem sijaju.

Zdaj imam novega lastnika, ki menda ve, zakaj me ima in kaj bo z menoj počel. To daje nekaj novega upanja, pa čeprav sem že nekoliko utrujen od vsega, kar sem moral preživljati zadnja leta. A vseeno ne potrebujem »viagre«.To bi bil umetni poseg, ki prej ali slej popusti. Lahko sem spet trd in ponosen s poslanstvom, če mi bodo le dovolili delati. Moja zgodba še ni končana, vsaj upam, da ne. Čutim, da lahko še veliko dam in zadovoljim bralčeve želje. Vse, kar potrebujem, je nekaj časa, zaupanja in nekaj vlaganja vame. Morda pa se bo le kaj pozitivnega izcimilo iz nekajletnega mrcvarjenja, ko sem se, čeprav ni bilo nič kaj lahko, ves čas trudil, da iz sebe vedno iztisnem največ, kar je možno. Četudi vedno to niti ni bilo vidno. Držal sem se namreč pravila, da so moji problemi moja stvar, in ne stvar drugih!

Moj mikro, oktober 2011 | Marjan Kodelja