Pri prometu so osnovna pravila popolnoma jasna. Vozi se po točno določeni strani cestišča (v našem primeru po desni), ob zavijanju se nakaže želena smer vožnje, če komu odvzemamo prednost, počakamo, da je pot prosta in da ne oviramo drugih vozil. Zapletenejše situacije rešujejo prometni znaki in oznake, ki jih je treba poznati in upoštevati. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi vsak vozil po svojih pravilih. Nekdo bi vozil po levi, drug po desni, spet tretji vsak dan drugače. Za koliko bi se povečalo število nesreč? Matematika je povsem jasna, prav tako pa dobro vemo, kaj pomenijo prometne nesreče pri visokih hitrostih. O posledicah nas (pre)pogosto seznanjajo mediji. In že zdaj je teh nesreč preveč. Pa praktično vsi, ki so udeleženi v njih, do potankosti poznajo pravila vožnje. Le upoštevajo jih nekateri ne.

Pa pustimo zdaj avtomobile. Izpit oziroma neke vrste licenco potrebujemo skorajda na vseh področjih, kjer prihaja do interakcij z drugimi osebami, ki jih ne poznamo. In najmanj, kar moramo narediti, je, da s svojimi dejanji ne posegamo – na neprimeren način – v aktivnosti in sfero drugih posameznikov ali skupin. Potrebujemo izpit za voditelja čolna, licenco za nepremičninskega posrednika, turističnega vodnika. Celo za nekatere visoko adrenalinske športe (npr. skakanje s padalom) potrebujemo licenco. In, to moramo upoštevati, v skladu s trenutnimi globalnimi vrednotami in normami, je posameznik popolnoma avtonomen pri svojih odločitvah (dokler s svojimi dejanji ne posega v »svobodo« drugih).

Kaj pa informacijska tehnologija? Z računalnikom ali drugo napravo, ki nam omogoča dostop v svetovni splet se dnevno srečujemo z več tisoč različnimi uporabniki. In ne gre le za pasivno sprehajanje med že ustvarjenimi vsebinami. Svoje misli in mnenja lahko zapišemo v številnih forumih, na tematskih straneh, spletnih dverih, v blogih … In še več. Za peščico evrov lahko postavimo svoje spletno mesto, kjer so vse ustvarjene vsebine plod naših nagnjenj in idej. In te vsebine so dostopne prav vsakomur. Se je treba pri tem držati kakšnih pravil? Na nekaterih spletnih mestih sicer najdemo »pogoje uporabe«, vendar je njihovo izvajanje odvisno predvsem od časa upraviteljev in administratorjev spletnega mesta, ki pregledujejo vsebine in se srečujejo s prekrškarji. Tudi pri izgradnji lastnih spletišč je nujno le to, da ta ustrezajo osnovnim tehničnim zahtevam, torej da se vsebina sploh prikazuje obiskovalcem. A tudi to ob številnih odprtokodnih platformah za upravljanje z vsebinami ni več ovira.

In spet primerjava z avtomobilskim svetom: popolnoma vseeno je, kakšno cesto oziroma pot zgradite in kakšna so pravila za vožnjo po njej. Poskrbite le, da se bodo avtomobili in druga vozila lahko vsaj približno vozili po njej. Če imate zakupljen teren, pa se vam investicija v cestišče ne zdi smotrna, namestite vsaj oznake, da bodo obiskovalci vedeli, v katero smer naj gredo.

Računalnik, s katerim dostopamo tudi v internet, lahko torej uporabljamo brez kakršnegakoli poznavanja osnovnih »pravil igre«. Oziroma out of the box, kot bi rekli pri enem izmed proizvajalcev opreme. Čeprav v kateremkoli trenutku lahko pride do interakcije s kar 1,3 milijarde uporabnikov interneta. Komurkoli, ki ima svoj e-poštni predal, lahko pošljemo sporočilo. V blogih puščamo komentarje, čeravno niso ravno dobro argumentirani, jasni ali kakorkoli pripomorejo k razumevanju tematike. V forumu, kjer se zbirajo navdušenci in simpatizerji blagovne znamke piva, ki je ne pijemo, lahko napišemo sovražno nastrojen komentar. Ker nam tega (vsaj v začetku) nihče ne prepreči. Ker lahko. In predvsem zato, ker internet v svoji celotni pojavnosti prav vsakemu omogoča največjo realizacijo tako pozitivne (za sebe) in negativne (od sebe) svobode.

Bi izpit za računalnik, ki bi ga morali predložiti ob nakupu strojne opreme ali ob sklenitvi naročniške pogodbe, rešil kaotično stanje? Gotovo bi marsikomu za nekaj časa preprečil dostop do informacijske avtoceste, a prej ali slej bi se našle luknje, ki bi omogočale posameznikom, da do interneta pridejo po sivi poti. Zanimivo je, da so zagovorniki uvedbe licenciranja uporabe informacijskih tehnologij po navadi največji tehnološki zanesenjaki. Ortodoksni uporabniki IT-ja, ki v uvedbi izpita, vidijo rešitev, da bi s tem ustavili smetenje nevednikov po njihovem popolnem svetu, kjer je vse določeno in dokončno. Ničle in enice. Enice in ničle. A tehnologija je namenjena uporabnikom. Informacijska avtocesta tudi. In kritična masa teh (že 20 % vsega prebivalstva našega planeta) je zdavnaj presežena. Licenca za računalnik bi verjetno predvsem pomenila zaustavitev bliskovito hitrega razvoja tehnologij – še pred nedavnim smo do interneta dostopali po 56 Kb/s povezavi in so se velikosti trdih diskov merile v megabajtih …

In še zadnji razmislek o smotrnosti tega početja. Goreči pobudniki v eni sapi zagovarjajo uvedbo računalniškega izpita, v drugi pa trdijo, da bi bilo smotrno uvesti tudi neke vrste izpit za otroke, ki bi ga morali opraviti vsi bodoči starši. Popoln svet? Represiven svet.

Moj mikro, Junij 2008 | Miha Rejc