Hollywood ima za seboj dolgo zgodovino upiranja »novim« tehnologijam. Eden od Doddovih predhodnikov na mestu vodje MPAA, Jack Valenti, se je v začetku osemdesetih let z vsemi štirimi upiral videokasetam (VHS). Po njegovem mišljenju naj bi novi način distribucije filmov uničil industrijo in lastnike kinodvoran. Filmski studii zato dolgo niso želeli svojih filmov nuditi na VHS-kasetah, ko pa so končno jih, se je izkazalo, da so zaradi novega načina distribucije zaslužili več. Odprli so nove trge, prodajal je narasla, zaslužili so več. Deset let po začetku tožarjenj vseh po vrsti – posameznikov, ki so zastonj prenesli film ali skladbo, in lastnikov strani, ki prenose omogočajo – in jamranja, da bo industrija zaradi nelegalnih prenosov propadla, postaja jasno, da so zahtevki industrije oholi, taktika pa kontraproduktivna. Internetno piratstvo ni uničilo zabavne industrije, ravno nasprotno, je odgovor na njeno zanemarjanje prednosti distribucije vsebin prek interneta in zahtev uporabnikov. Ko bo internet sprejel, bo enako, kot je bilo pred tridesetimi leti v primeru kaset. Novi trgi, novi načini reklamiranja, novi prihodki, novi kupci.

Desetletno napadanje piratov je tragikomično. Če bi se industrija obnašala drugače, piratov ne bi bilo, saj zanje ne bi bilo potrebe. Ni namreč vse v zastonj vsebinah. Dokazano je, da so uporabniki pripravljeni plačati za tisto, kar danes snamejo iz »torrentov«, če bi imeli legalno možnost po pravičnih cenah. Zabavna industrija bi omogočila sočasne premiere fizičnih nosilcev filmov, serij in glasbe po vsem svetu in takojšnjo možnost gledanja vsebin s storitvami videa na zahtevo, stopnja piratstva pa bi močno upadla. Spletna stran piracydata.org je analizirala »promet« desetih najbolj piratiziranih filmov in serij. Ugotovitve niso nepričakovane. Več kot polovica uporabnikov, ki so te vsebine prenesli nelegalno, ni imela možnosti priti do njih po legalni poti. Nobena od teh desetih vsebin pa ni bila na voljo v plačljivi obliki spletne storitve videa na zahtevo. So še drugi dokazi, ki kažejo v tej smeri. Ko so pred dvema letoma zaprli stran Megaupload, je pričakovano narasla spletna prodaja digitalnih vsebin, vendar na filmskem področju s stranskimi učinki. Povečal se je zaslužek največjih uspešnic, zaslužek večini filmov pa je padel. Omrežja za nelegalne prenose so namreč tudi najcenejši način reklamiranja filmov, saj če je film uporabniku všeč, tega pozneje tudi legalno kupi. Torrent omrežja tudi niso za vse ljudi, nekateri se pri uporabi ne počutijo udobno in bi vsebino raje kupili, če bi jo lahko.

Pa smo pri bistvu problema. Kaj lahko pri nas sploh kupimo? Bolj malo. Na glasbenem področju sta še najbolj uporabni storitvi Deezer in 7digital. Obe storitvi sta na voljo tudi slovenskim uporabnikom. Deezer je znan po tem, da za mesečno naročnino lahko poslušamo, kolikor skladb želimo. Uporabniki Applovih naprav imajo trgovino iTunes, kjer so jim na voljo tudi nekateri filmi in serije (a ne najnovejši). Slovenci imamo dostop do dveh storitev videa na zahtevo, HBOGo in Voyo.si. To je na žalost vse omembe vrednega.

Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja |