Robočebela
Robot čebela, ki so ga izdelali na Harvardski univerzi, je primer majhnega avtonomnega robota, ki se zgleduje po čebeli. Še ne zna leteti v pravem smislu te besede, potrebuje namreč dve trdi palici, ki ga držita v pravem, navpičnem položaju, ko se dviga z mahanjem kril. Prav tako tudi ni čisto avtonomen, saj za zdaj energijo za let dobi prek žic. A tudi če bi že znal samostojno leteti, je tako majhen robot zelo občutljiv, zato je ideja v tem, da jih izdelajo veliko (posamezen robot bo poceni), ti pa bi v roju odleteli opravit nalogo. Kakršna koli naj bi ta že bila.
Cilj je izdelati kombinacijo dinamične strojne in programske opreme, ki bo v funkciji možganov umetne čebele upravljala in nadzorovale let, zaznala objekte v prostoru, med drugim tudi druge robote v roju, in bo sposobna sprejemati odločitve. Preprosta elektronika skrbi za osnovne funkcije, kot sta stabilizacija v zraku in lebdenje, mikroprocesor pa za zahtevnejše, kot je obdelava podatkov s tipal. Tipalo ultravijolične svetlobe lahko na primer išče značilne vzorce cvetov (ali česa drugega), kamera pa spremlja objekte pod robotom in izračunava hitrost letenja in tudi oddaljenost od mesta vzleta (od panja, če želite). Tipalo svetlobe spremlja položaj sonca in pove, ali čebela leti na sever ali jug. Krila so iz lahkih ogljikovih vlaken, podatke si roboti izmenjujejo prek anten, potem pa so tu še tri noge − za pristanek, prenos zbranih podatkov v računalnik in polnjenje vira energije. Znanstveniki si želijo nekoč v prihodnosti posnemati zapleteno obnašanje žuželk v roju. Pred tem pa bodo morali verjetno rešiti tudi čisto praktičen problem, kako v tako majhno telo poleg tipal stisniti tudi dovolj zmogljiv energetski vir. (http://tinyurl.com/yay9u96).
Robokolibri
Po kateri ptici se zgleduje ta robot, je verjetno jasno že na prvi pogled. Razvilo ga je ameriško podjetje AeroVironmen, plačala pa agencija za napredne obrambne analize DARPA. Namen robota je demonstracija hitrega preleta skozi vrata ali okna v prostor ali iz njega, lebdenja, obračanja v zraku in upiranja vetru do hitrosti 8 kilometrov na uro. »Ptiča« upravlja »pilot«, ki prek podatkovne povezave vidi, kar vidi kamera na prsih robota. Avtonomija leta pa naj bi bila 11 minut. (www.avinc.com/nano)
Robogaleb
Krila pametnega ptiča (smartbird), ki ga je naredilo nemško podjetje Festo, podrobno oponašajo krila galeba. Tako po velikosti kot po njihovi sposobnosti zvijanja za večjo okretnost. Klasična letalska konstrukcija ima ločene strukturne sisteme za vzgon, pogon in upravljanje. Pri ptiču pa vse troje opravljajo njegova krila. Ko se krila premikajo gor in dol (frfotajo), se tudi ustrezno zvijajo po vzdolžni osi in tako nadzorujejo let. Ptičja konstrukcija je tudi energetsko učinkovitejša, saj na primer med vzletom ptič premika krila, ko pa lahko, jadra in tako varčuje z energijo. (http://tinyurl.com/65ukwjv)
Zombi hrošč
Namesto gradnje robotov po vzoru žuželk so na kalifornijski univerzi uporabili živega hrošča. Izdelali so elektroniko, ki jo namestijo na 6 cm hrošča, kjer pa stimulira njegove možgane in mišična tkiva, ki so potrebna za let. Hrošča »zombija« upravljajo prek radijskih valov. Naslednji cilj je izdelati manjšo elektroniko, tako da bodo lahko uporabili tudi manjše žuželke. (http://tinyurl.com/bjj3v5)
Letalo s frfotajočimi s krili
DelFly Micro je kombinacija klasične konfiguracije letala s frfotajočimi krili, izdelane na univerzi v mestu Delft na Nizozemskem. Gre za najmanjši letalnik, ki je sposoben leta in nosi kamero ter potrebno elektroniko za brezžično podatkovno povezavo. Razpon kril znaša 10 centimetrov, robota pa tehta le 3 grame. (http://tinyurl.com/5wrg5wq)
Moj mikro, november 2011 | Jan Kosmač
