Nekatere stare »dragulje« je preprosto najti, druge težje, vedno pa obstaja možnost, da kakšen izgine za vedno. Spletni arhiv, stroj, ki kaže pot nazaj (Wayback Machine – http://archive.org/web/web.php), jih hrani več kot 240 milijard (med njimi so tudi slovenske), številka pa se v rednih intervalih povečuje, a tudi ta storitev ne more rešiti vseh. Uporaba storitve je preprosta. Vpišemo naslov spletne strani, ta pa izriše časovni trak z označenimi datumi in časom, kjer obstaja njena »arhivska« kopija. Če kliknete na tak datum, dobite kolikor toliko identičen prikaz strani, kot jo je tedaj dobil njen obiskovalec. Z brskanjem po časovnih »kopijah« lahko razberemo vizualni in funkcionalni razvoj strani, to pa je toliko bolj zanimivo, kolikor daleč v zgodovino seže »raziskovana« spletna stran, saj je bil napredek spletnih tehnologij hiter. Temu primerno so se razvijale tudi strani, nekatere morda celo prepogosto.
Le redki, ki smo internet uporabljali pred skoraj dvajsetimi leti, se namreč še spomnimo, kako so bile tedaj videti spletne strani. Bile so drugačne, kot so danes, drugačen pa je bil tudi motiv, zaradi katerih so nastale – radovednost in strast njihovih avtorjev. Ko je Yahoo predstavil storitev gostovanja spletnih strani GeoCities, je ta skupaj z orodji za preprosto »oblikovanje« strani v tehnologiji Flash povzročil eksplozijo nastanka novih strani in njihovo redno izboljševanje. Raziskovanje življenja teh strani tudi kaže, kako so »orodja« vplivala na razvoj spletne kulture. Razlike med tedaj in danes so tudi v filozofiji spleta. Tedaj se je vse dogajalo okoli med seboj povezanih strani, posamezniki so prek svojih strani iskali spletno pozornost in se z njimi poskušali povezati v splet, danes pa to počnemo (enostavneje) znotraj družabnih omrežij.
Ryder Ripps se je leta 2009, ko je Yahoo napovedal zaprtje storitve GeoCities, zbal, da bo svet izgubil veliko na tehnologiji Flash temelječih spletnih strani, zato je začel shranjevati njihove grafične elemente (http://internetarchaeology.org). Postal je spletni Indiana Jones. Internetna arheologija želi raziskati, obnoviti, shraniti (arhivirati) in predstaviti grafične artefakte, najdene v prejšnjih internetnih kulturah. Glavni namen je njihova ohranitev in priznanje pomena pri razumevanju začetka in rojstva internetne kulture. Ripps je namreč prepričan, da ima spletna kultura za človeštvo prav tak pomen kot glasba, slikarstvo, filmi, jamska slikarija in podobni bolj »razumljivi« kulturni artefakti. Razkrivajo izvor današnje internetne kulture, pokažejo, kje smo bili in kako daleč smo prišli. Stran deluje tudi kot neke vrste digitalni muzej, tudi s tematsko urejenimi zbirkami, kot je na primer zbirka 99 vstopnih (ENTER) strani, ki so danes bolj ali manj zastarele, ali pa zbirka, v kateri se dotikajo fenomena Y2K. Ob prelomu tisočletja so nas z njim strašili, zgodilo se ni veliko, danes pa je hrošč leta 2000, kateremu so prerokovali sesutje vseh računalnikov, pozabljen. Niso pa pozabljene strani, ki so nudile informacije o njem. Kot tudi niso pozabljene fotografije in animacije, v arhivu jih je večina v formatu .jpg ali .gif. Danes so tematsko urejene v arhivu, nekoč pa so krasile GeoCitiesove strani.
Zanimiva pa je še ena možna oblika internetne arheologije. Iskanje strani, znotraj katerih se je nekoč veliko dogajalo, v nekem trenutku pa se je vse zaradi različnih razlogov ustavilo. Stran je ostala zamrznjena v času, a še vedno ostaja na spletnem strežniku kot »delujoča« stran, in ne kot kopija v internetnem arhivu. Lahko bi dejali, da takšne strani vsebujejo »DNK« interneta (spleta) tistega časa, so artefakt preteklosti in objekt zgodovine razvoja spletnih skupnosti.
Moj mikro, maj – junij 2013 | Jan Kosmač |
