Že hitra primerjava v cenah leta 2000 nam jasno pove, da ne gre le za inflacijske korekcije cen, ampak je razlika bistveno višja. Povprečen hlebec kruha je v tem letu stal dvesto bivših slovenskih tolarjev oziroma 0,83 evra (če naredimo preprosto primerjavo in zanemarimo razliko v dejanskem tečaju in tečaju menjave ob vstopu Slovenije v območje ERM II). Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bila inflacija v obdobju od decembra 2000 do decembra 2007 37,8 %. Če torej ceno hlebca kruha iz tistega obdobja prilagodimo na današnjo vrednost denarja, bi bil ta isti hlebec kruha vreden 1,14 evra (0,83 + 37,8 %). Dejanske cene pa so bistveno višje, čez dva (povečini 250-odstotno zvišanje), najpogosteje pa kar več kot 3 evre – kar je več kot 320 odstotkov več. Sam izdelek se v tem času ni bistveno spremenil. Način izdelave je še vedno bolj ali manj isti kot pred sedmimi, osmimi leti. Energijska vrednost tudi. Stroški režije? Vprašajte peke, koliko so se jim v tem času dvignile plače. Verjetno niti za 37,8 odstotkov ne.

V računalniški in IT-industriji pa se, zanimivo, dogaja nekaj popolnoma nasprotnega. Če potegnemo vzporednice s prejšnjo primerjavo: vzemimo prenosnik srednjega razreda, za katerega je bilo treba leta 2000 odšteti okrog 300.000 tolarjev oziroma 1250 evrov. Leta 2008 je tipičen cenovni okvir prenosnikov srednjega razreda med 700 in 1000 evri. Četudi vzamemo zgornjo številko, je že na prvi pogled cena občutno nižja. Če ceno iz leta 2000 s pomočjo podatka o inflaciji pretvorimo v cene leta 2008, dobimo 1722 evrov. Kar danes velja za prenosnike višjega razreda. Tudi če primerjamo izdelek iz leta 2000 s sodobnim prenosnikom (ki je, kot smo ravnokar ugotovili, skoraj pol cenejši) zelo težko rečemo, da gre za enakovredne izdelke. Leta 2000 se je govorilo o tretji generaciji pentiumov, 128 megabajtih pomnilnika, nekaj gigabajtnih diskih in bateriji, ki je le stežka zadostovala za dve uri dela. Prva generacija platforme Centrino pa je bila oddaljena še tri leta. Danes se pri prenosnikih istega razreda pojavljajo Centrino Santa Rosa, 2 GB pomnilnika, več sto gigabajtni diski, optična bralno-zapisovalna enota, wi-fi, modri zob ... Če smo pri kruhu lahko primerjali praktično identična izdelka, tu to ni mogoče. A sklep je popolnoma jasen: danes nam je na voljo bistveno boljši izdelek za občutno nižjo ceno. Je ta industrija v nasprotju z drugimi doživela deflacijo?

Kaj pa programska oprema? Tu še najlažje primerjamo najbolj razširjen operacijski sitem – Microsoftov Windows. Ob predstavitvi različice XP oktobra 2001, je bilo za polno različico XP Professional treba odšteti 299 ameriških dolarjev. Če upoštevamo inflacijo ameriškega dolarja in to pretvorimo v leto 2006, ko je izšla Vista, bi za isti operacijski sistem odšteli 341 dolarjev. Windows Vista, različica Business (primerljiva z XP Professional), je ob izidu stala 299 dolarjev, Ultimate pa 399 več. Sicer je različica Ultimate dražja, a prinaša bistveno več funkcionalnosti in bonbončkov. Zopet ne moremo govoriti o primerljivih izdelkih. Lahko pa primerjamo nekaj: ceno Viste v Združenih državah Amerike in v Evropi. Že omenjena različica Ultimate je čez lužo nosila ceno 399 dolarjev, v Veliki Britaniji pa 350 funtov, kar je več kot 600 ameriških dolarjev.

Nasploh pri ceni računalniške opreme ni pomembno le časovno obdobje, o katerem govorimo, ampak tudi lokacija. To je postalo še zlasti opazno zaradi padajočega tečaja ameriškega dolarja, ki se utegne še pospešiti zaradi rekordne nezaposlenosti in napovedane recesije. Zgodba je zopet navidezno preprosta. Večina največjih priznanih proizvajalcev računalniške opreme ima sedež v ZDA. Ob določanju cenovne politike imata pomembno vlogo domači trg in njegova kupna moč (ki še zdaleč ni majhna). Sledi popolnoma fiktiven pogovor med člani podjetja X:

Oseba A: Koliko bomo računali za ta računalnik?
Oseba B: Ima našo najnovejšo tehnologijo xy, namenjen pa je čim širši ciljni skupini.
Oseba A: Potem recimo 1199 USD. Ob tem, da je boljši izdelek od konkurenčnega, mu postavimo še nižjo ceno.
Oseba A: Se strinjam. Kaj pa cena za Evropo?
Oseba B: Dajmo kar enako ceno. Saj ni toliko drugačen trg
Oseba A: Enako, 1199 EUR?
Oseba B: Da, točno tako.

Pred nekaj leti, ko sta bila dolar in evro približno enakovredna, se je ta odločitev zdela popolnoma logična. Danes, ko ima izdelek pri nas ali na drugi strani Atlantika isto ceno, a v drugi valuti, je zgodba popolnoma drugačna. Preprosto povedano: ob današnjem menjalnem razmerju USD−EUR je nakup v ZDA nakup s približno 45-odstotnim popustom v primerjavi z našimi, evropskimi cenami. Pa poskusite kakega trgovca prepričati, da vam odobri tak popust. Trenutno najugodnejši nakup računalniške opreme je torej v ZDA. Čeprav bo kakšna stvar morala iti skozi carinski postopek, bo cenejša kot pri nas. Še vedno pa lahko koga, ki ravnokar potuje čez lužo, poprosite, da vam prinese to ali ono.

V igri dražečih se osnovnih surovin, inflacije, menjalnih razmerij, spremenljivega svetovnega gospodarstva in inflacije je torej IT-panoga dokaj imuna na vse te spremembe okoli nje. Eden glavnih dejavnikov je predvsem stalno večanje trga in konkurence ter (pri strojni opremi) uporaba novih, cenejših materialov. Kot nakazujejo predstavitve »ultrapoceni« prenosnikov (npr. ASUS Eee), se bo trend v tej smeri še nadaljeval.

Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Miha Rejc