»Akademske pobude« in podobno so sicer na prvi pogled videti dokaj dobrodelne, a se s tem ne gre slepiti – gre za »čisti« posel, pri katerem služijo predavatelji, tovrstno aktivnost pa plačujemo državljani. Več kot očitno je tudi, da si predstavniki tujih podjetij pri nas družbeno odgovornost predstavljajo precej po svoje in da njihovi odgovori niso usklajeni s centralami.

Vzemimo nekaj, kar me žuli že nekaj let. HP naj bi bil okoljevarstveno ozaveščen, saj imajo program HP Planet Partners, ki med drugim omogoča, da uporabnik odslužene kartuše vrne proizvajalcu. Pa grem, se prijavim in dobim naslednje prijazno obvestilo:

»Zahvaljujemo se za poizvedbo o Planet Partners. Obžalujemo, da HP v vaši državi še ne ponuja rešitve posameznega vračila za kartuše. Trajno raziskujemo možnosti za povečanje in razširitev programa Planet Partners, zato, prosimo, pogosteje obiščite našo internetno stran in preverite možnost tovrstne rešitve pri vas. Medtem, prosimo, zavrzite izrabljene kartuše v skladu z lokalnimi predpisi. Znova se vam zahvaljujemo za vaše zanimanje za HP in za program Planet Partners.«

In to je odgovor, ki mi ga trobijo že vrsto let. Če bi lokalni predpisi zapovedovali metanje odpadkov v kraške jame, bi gospodje to spodbujali? In če jih vprašaš, se bodo s tem programom hvalili, hkrati pa pozabili povedati, da je na voljo le podjetjem, meni, končnemu kupcu, ki tudi kupujem njihovo robo, pa ne. Zakaj ne? Ker se ne splača …? In to govori podjetje, ki pravi, da je vodilno v družbenem zavedanju. Morda, a ne v Sloveniji. Dragi moji, mene ne zanima, kaj delate drugod po svetu, mene zanima, kaj delate tu. Kako skrbite za to, da vaše kartuše ne bodo končale skupaj z organskimi odpadki? Kako varujete okolje, koliko denarja daste kulturi in športu … torej, koliko ste del nas. Ne le kot prodajalec, temveč kot del slovenske družbe!

Še nekaj bi rad enkrat končno izvedel. Koliko vsa ta globalna podjetja dajo za omenjene dejavnosti v Sloveniji in koliko na primer na Hrvaškem. Nimam sicer nedvoumnih dokazov, vendar sem že večkrat slišal tole: Na Hrvaškem so največji kupci država in podjetja, ki so tako ali drugače povezana z njo. In vsem, ki bi tem radi kaj prodali, je neuradno, a zelo jasno povedano, da če ne bodo sponzorirali, nimajo na razpisih česa iskati. Morda ni demokratično in v maniri proste trgovine, deluje pa. Bomo tudi pri nas rekli, da če hoče podjetje XY skleniti kak posel z državo, mora toliko in toliko denarja nameniti sponzoriranju kulturnih dejavnosti, športnih tekmovanj, tekmovanj v znanju, se iti okoljevarstvene geste …? Me prav zanima, kako bi to bilo videti.

Pa da ne bo kdo rekel, da sem se spravil na HP. Daleč od tega. Vzel sem ga le za primer, v bistvu pa so zelo podobna vsa predstavništva. Kar zadeva družbeno vpetost, so stvari zelo meglene, kar zadeva ekonomske parametre, pa je stvar jasnejša – vsa ta podjetja se v Sloveniji ne pozabijo pohvaliti s tem, koliko so lansko leto rasla. Kaj mi to pove? Da jih zanima le »molzni« kratkoročni zaslužek. Če ne bi bilo tako in bi razmišljala nekoliko dolgoročneje, bi se obnašala drugače. In tako bom mislil, dokler mi ne bodo postregli s kakšnimi konkretnimi podatki. Gre namreč za stvari, s katerimi se povsod hvalijo na velika usta, le pri nas ne. Pri nas gre očitno za hlapčevski odnos. Delajo tako, kot jim zapovedo tuji šefi, od njih pa si ne upajo za družbo, v kateri poslujejo, ničesar zahtevati. Dokler me ne prepričate v nasprotno, je to moje stališče. In mislim, da je že čas, da kdo s prstom pokaže tudi na ta problem.

Moj mikro, Julij-avgust 2009 | Marjan Kodelja |