Ameriški GPS (Global Positioning System) ima namreč ruski (nekdaj, kajpak sovjetski) protipol v sistemu Glonass (Globalnaya Navigatsionnaya Sputnikovaya Sistema), oba izhajata iz časov hladne vojne. Razvoj ruskega sistema je pred 15 leti praktično zastal, a tudi GPS ni imun na zastaranje. Potrebujemo torej alternativo. Če bi šlo vse po načrtih, bi jo imeli že od lanskega leta. Če ...

OD TRNJA DO ZVEZD

O evropskem navigacijskem satelitskem sistemu Galileo se je v preteklih letih veliko pisalo. Projekt so zagnali v letu 2002, po dokončnem propadu ideje o javno-zasebnem partnerstvu pa je po velikih mukah (predvsem finančne narave) Evropska komisija pred dvema letoma vendarle prižgala zeleno luč za nadaljevanje programa. Celotno omrežje 30 satelitov, namenjeno predvsem zasebni in komercialni, torej civilni uporabi, naj bi zdaj vzpostavili do leta 2013 – prvi načrti so bili vsaj pet let bolj optimistični. Glavna naloga novega sistema je znebiti se bremena odvisnosti od vojaške tehnologije, nova zasnova pa omogoča tudi stvari, ki jih GPS ne.

Spomnimo se: ZDA so o GPS-u začele razmišljati v letu 1973, pet let pozneje je bil v orbiti prvi satelit, omrežje je bilo funkcionalno v letu 1993, ko pa so za civilno uporabo namerno povzročali napako pri določanju položaja. Šele 2. maja 2000 so to »nagajanje« odpravili, zato se je natančnost določanja lokacije izboljšala na 5 do 15 metrov – odvisno tudi od tega, koliko satelitov sprejemnik »vidi«.

Najbrž si je danes težko predstavljati, a vendarle se lahko ponovno zgodi, da se ameriška vojska denimo »zaradi velike nevarnosti terorističnih napadov« odloči za novo vzpostavitev motnje signala. Glede na to, kaj smo doživeli v zadnjih osmih letih, se zdi, da niti velika razširjenost navigacijskih naprav, ki bi po takšnem posegu postale praktično neuporabne, ne bi mogla odpraviti te možnosti. Vendar – kot že rečeno – le do takrat, ko bo vzpostavljen kakšen drug, združljiv navigacijski sistem.

DOPOLNJENI GPS

Ker je Galileo že od vsega začetka mišljen za uporabo v civilne namene, bo ponudil tudi številne nove storitve (več o njih v okvirju), ki bodo namenjene ne samo voznikom in pohodnikom ter drugim rekreativcem, pač pa tudi drugim uporabnikom, ki zahtevajo natančne lokacijske podatke (denimo za obdelovanje zemljišč) ali reševalcem, ki jim je bil GPS premalo natančen. Posamezne storitve bodo ponujale različne možnosti dostopa, že zdaj pa jasno, da bi z vklopom Galilea natančnost določanja položaja lahko merili v centimetrih.

Vseeno Galileo ne bo neposredna konkurenca GPS-u, pač pa predvsem njegova dopolnitev. Kako bi bilo vse skupaj videti v praksi, kaže ruski primer. Tamkajšnji inštitut za razvoj vesoljskih naprav RISDE je namreč na trg poslal navigacijsko napravo Glospace Sgk-70, ki omogoča sprejem satelitov GPS in Glonass. Strokovnjaki so si enotni, da takšna rešitev omogoča precej prednosti, povezanih s hitrejšim in natančnejšim določanjem položaja.

Galileo bo sicer združljiv šele s tretjo generacijo satelitov GPS, ki jih bodo vključili predvidoma prihodnje leto, a z njegovim začetkom delovanja bodo na boljšem tudi lastniki navigacijskih naprav z enim sami sprejemnim kanalom. Naprava bo namreč lahko sprejemala signal z do 15 satelitov (danes običajno sprejemamo signal z do 8 ali 9 satelitov), kar naj bi izboljšalo tudi pokritost v ozkih mestnih ulicah ali soteskah, kjer se danes satelitski signal kar malo izgubi.

Seveda pa Evropsko komisijo bolj kot zadovoljstvo uporabnikov zanima finančni izplen projekta. Z uporabo Galilea naj bi se ustvaril trg, ki naj bi v letu 2025 prinesel konkretnih 400 milijard evrov prihodkov. V to številko so seveda poleg naprav vštete tudi številne storitve, ki bi jih lahko prinesla konkurenca na nebu. Civilni sistem je marsikomu pri tem zagotovo veliko privlačnejši kot vojaški, zato bi se skoraj 3,5 milijarde evrov, ki ga bomo za razvoj sistema plačali evropski davkoplačevalci, ne bi smelo slišati veliko ...


Gneča na nebu
Ne samo GPS, Glonass in Galileo, na nebu bo za pomoč pri določanju položaja kmalu skrbelo kar pet omrežij, tako da bi bilo uporabniku teoretično na voljo več kot 75 satelitov:
GPS: Ameriška vojska ga je začela načrtovati v letu 1973, deluje od leta 1993, leta 2000 so umaknili napako in tako omogočili široko civilno uporabo. Omrežje, ki je v tem času postalo sinonim za satelitsko navigacijo, je sestavljeno iz 24 satelitov in omogoča natančnost med 5 in 15 metri. V letu 2010 naj bi zagnali tretjo generacijo sistema, ki ga bodo do leta 2014 nadgradili s še osmimi sateliti. Jasno je, da morajo omrežje vseskozi vzdrževati in zamenjevati iztrošene satelite, nekateri strokovnjaki občasno celo posumijo, da je GPS tik pred razpadom.
Glonass: Sovjetska zveza je svoj satelitski sistem začela razvijati celo leto dni pred Američani (1972), vendar so šele leta 1996 v orbito poslali zahtevanih 24 satelitov. Ker je izgradnja sistema trajala tako dolgo, se je kmalu začel pravi razpad, saj je do leta 2001 ugasnilo kar 17 satelitov. V zadnjih letih so izpad nadomestili po zaslugi ruskega projekta, ki tudi Glonass vključuje v globalni navigacijski sistem. Dokončno naj bi bil Glonass (ponovno) nared v letu 2011.
Galileo: Do leta 2013 naj bi ga sestavljajo 30 satelitov, omrežje bo združljivo z drugimi, njegova posebnost je, da je pod nadzorom civilnih ustanov. Slovenija še vedno ostaja v igri za glavno upravno stavbo, iz katere bodo vodili delo treh nadzornih centrov – v Italiji, Nemčiji in Franciji. Odvisno od storitve bo Galileo lahko ponudil natančnost, ki se bo merila v centimetrih.
Compass (tudi Beidou-2): Čudno bi bilo, če se v navigacijsko tekmo ne bi spustili tudi Kitajci. 24 satelitov, kolikor naj bi jih potrebovali za začetek oddajanja, naj bi bilo utirjenih že prihodnje leto, celotno omrežje pa bo sestavljalo 35 satelitov. Kitajci so pred začetkom vzpostavili poskusni sistem Beidou-1, v katerega so bili vključeni le štirje sateliti.
IRNSS (Indian Regional Navigational Satellite System): Kot že ime pove, gre za indijski navigacijski sistem, ki pa ne bo pokrival celotne zemeljske oble, pač pa le Indijo in okoli 2000 km okolice. Za to bodo utirili 7 satelitov, prvega naj bi v nebo poslali še pred koncem tega leta. Zadnji dogovori z Glonassom bi lahko prinesli tudi možnost, da IRNSS postane del Glonassa.


Storitve, ki jih bo ponujal Galileo
1. Odprta osnovna storitev (OS – open service): Namenjena najširši uporabi za posameznike in storitve, ki so v javnem interesu: določanje položaja in vodenje v prometu oziroma v naravi, satelitski cestninski sistemi ... Natančnost naj bi dosegla med 2 in 5 metri.
2. Komercialna storitev (CS – commercial service): Za profesionalno uporabo ta storitev ponuja več kot samo osnovna. Razlike so predvsem pri zmogljivosti, saj bosta napravam na voljo dva signala več kot sicer, s čemer bodo povečali natančnost. Uporabljali naj bi jo za meritve ozemelj, pri gradnjah in natančnemu kmetijstvu. Natančnost bo namreč do 10 centimetrov.
3. Varnostna storitev (SoL – Safety of Life): Zelo visoka kakovost signala za vsa področja, kjer je pomembna varnost ljudi. Uporaba je predvidena v zračnem, ladijskem in železniškem prometu, kjer bodo uporabniki dobili takojšnjo informacijo o kakršnih koli težavah z omrežjem (omejitve natančnosti, izpad satelitov in podobno).
4. Iskanje in reševanje (SAR – Search And Rescue): S to storitvijo želijo bistveno olajšati delo reševalcem. Galileo bo namreč omogočal posredovanje sproženih klicev na pomoč (z ladij, letal ali od oseb) neposredno do reševalnih služb. Reševalci bodo tako obveščeni o natančnem položaju nezgode, prvič pa bo mogoče pošiljatelju poslati tudi odgovor prek satelitskega omrežja – vedno bo na voljo vsaj en satelit, ki bo to omogočal.
5. Storitev za javno varnost (PRS – Public Regulated Service): Signal pri tej storitvi po zaščiten pred prestrezanjem in motenjem, namenjen pa je uporabi v civilni zaščiti, službah za nacionalno varnost in sledenju zločincev, uporabljali ga bodo lahko tudi v vojaške namene.

Telekomunikacije, oktober 2009 | Boštjan Okorn