Na predstavitvi tablic iPad so se veliko hvalili, navdušenci nad Applovimi izdelki so vzklikali od navdušenja, bistvene stvari pri novih tablicah pa niso obešali na veliki zvon. Ipadi z vmesniki za mobilno omrežje naj bi imeli integrirano kartico SIM. Kako je to v praksi izvedeno, ni popolnoma jasno v času pisanja članka, saj novih tablic še ni bilo. Ker bo novost nekaj časa na voljo le Američanom in Britancem, imajo tablice verjetno še vedno režo, vendar bo v njej Applova kartica SIM.

Ideja, da naj pametni telefoni in tablični računalniki ne bi imeli fizične kartice – njeno vlogo lahko enako dobro opravi programski ekvivalent –, ni nova. Je teorija, po kateri naj bi Apple že leta 2010 želel, da iPhone 4 ne bi imel reže za kartico. Ker pa so se operaterji jezno odzvali, so jo dodali pozneje, spremenili dizajn telefona, pri tem pa bili prisiljeni spremeniti položaj anten in povzročili znane težave z izgubljanjem signala.

Odziv operaterjev je bil pričakovan. Košček plastike in kovine, kar v bistvu je kartica SIM, je eden zadnjih delčkov moči, ki ga operaterji še niso prepustili globalnim ponudnikom. Če kartice SIM ni več, tudi ni več stika z uporabnikom. Temu ni treba iti v trgovino operaterja, da sklene pogodbo z njim in dobi kartico, prav tako pa mu tudi nič ne preprečuje, da bi se kadar koli in kolikokrat bi hotel odločil za drugega operaterja. Tistega, ki ima v danem trenutku najcenejši mobilni internet. V teoriji, saj marsikaj še ni jasno. Ne vemo, ali so kakšne omejitve, kolikokrat in v kakšnih časovnih intervalih lahko zamenjamo ponudnika, pa tudi ne, koliko operaterjev se bo za to možnost odločilo, saj imajo in bodo vedno imeli moč odločati se, koga spustiti v svoje omrežje in koga ne. Če bodo složni in skupaj nastopili proti Applu, bo ta možnost zelo hitro šla v anale neuspešnih tehnoloških predlogov. Zavedajo pa se, da ko enkrat odškrnejo vrata, jih ne bodo mogli več zapreti.

Če bo Apple ali kateri drug izdelovalec mobilnih naprav strateško sklenil dogovor z operaterji po vsem svetu – trenutno so v programu trije, dva ameriška in en britanski –, bo postal navidezni globalni mobilni operater. Uporabnik bo z njim sklenil naročniško pogodbo, z njim bo reševal vse spore in pri njem iskal tehnično pomoč, vse transakcije bodo šle prek njega, operater pa bo dobil plačilo po veleprodajnih dogovorih z malimi maržami. Tu je srž problematike. Operater bo mizerno plačan, hkrati pa bo še vedno moral vlagati v svoje omrežje in v nove tehnologije, da bo zadovoljil vse večje potrebe uporabnikov.

Drugače povedano, samo norec bi se odločil za takšno pogodbo in to bi bila največja nočna mora operaterjev, saj bi bilo njihovo poslanstvo omejeno na »neumne« ponudnike infrastrukture. Možnost, ki se nakazuje že nekaj let, ko pobudo prevzemajo ponudniki storitev, kot sta Google in Facebook. Hkrati pa imajo operaterji z njimi težave. Kadar katera storitev ne deluje ali kadar se pokvari mobilna naprava, vse pade na njih. Oni so tisti, ki se morajo pogovarjati z uporabniki in reševati probleme, ki niso njihovi. Zato pritiskajo na izdelovalce naprav in ponudnike storitev, naj prevzamejo večjo odgovornost za uporabniško izkušnjo in reševanje morebitnih težav.

Stavimo pa, da se bodo operaterji tudi v prihodnje raje ukvarjali z uporabniki in njihovimi problemi kot postali samo infrastrukturna podjetja. Applova ideja je morda dobra, vendar dela račune brez krčmarja. Potrebuje operaterje, ker imajo le oni omrežje. Če jih bo preveč pritisnil ob zid, se mu bodo uprli in nehali prodajati njegove izdelke. Potem pa Applu ne bo nič pomagala želja ljudi po njegovih napravah, če jih skoraj nikjer ne bodo mogli uporabljati. Imperiji padajo zaradi nepremišljenih idej, prevelike arogance in pohlepa oziroma nepripravljenosti, da se del pogače prepusti partnerjem. Palm in Nokia sta primer imperijev, za katera se je mislilo, da nikoli ne bosta propadla. Kaj je z njima danes? Tudi Apple je bil pred letom 2000 skoraj pred tem, da postane zgodovina, pa se je rešil. Zgodovina pa se rada ponavlja.

Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja |