Bliža se čas, ko bomo pogosteje romali v tuje kraje. Brez interneta pa tudi tam nikakor ne moremo več. Zavidamo ljudem, ki so sposobni preklopiti v glavi in med časom dopusta resnično počivajo ter se odklopijo tudi z interneta. Na žalost je takšnih vse manj. Do zdaj smo tistim, ki tega niso sposobni, predlagali, naj v tujini za dostop uporabljajo brezplačna omrežja Wi-Fi. Teh je običajno dovolj, vsak kolikor toliko spodoben hotel ga ima, pa čeprav le v skupnih prostorih. Glede slabe varnosti v njih se nismo preveč vznemirjali. Če vemo, da smo ogroženi, lahko s pametno uporabo, kaj počnemo in česa v brezplačnih omrežjih nikoli ne smemo početi, grožnjo izničimo. Brezplačnost je prevladala nad nevarnostjo, pa tudi nad slabimi zmogljivostmi omrežij.

Razlika med brezplačnimi in plačljivimi brezžičnimi omrežji je, da je za nekatera treba plačati. Nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni v brezplačnih omrežjih, so tudi v večini plačljivih. Morda še bolj, ker napadalci vedo, da za dostop največkrat plačujejo uporabniki, na primer poslovneži, ki so tudi najbolj zaželena tarča. Imajo podatke, ki se jim jih splača ukrasti. A če smo pazljivi in na primer uporabljamo varne prehode VPN do poslovnega omrežja, močno izboljšamo varnost. Glavni razlog, zakaj smo proti, je v pohlepu lastnikov. Nudijo premajhne zmogljivosti, predvsem premajhno hitrost dostopa v internet, za denar, ki ga zahtevajo.

Hoteli so davno tega drago računali uporabo telefona v sobi za klic domov. Pred mobilnimi telefoni je bilo udobneje telefonirati iz sobe kot iskati morda cenejše telefonske govorilnice na prostem. Telefonske govorilnice so izumrle, v hotelskih sobah pa so še telefoni, ki jih skoraj nihče za klice zunaj hotela ne uporablja. Mnogo ceneje in udobneje je uporabiti mobilni telefon. Zato so hoteli želeli, da dostop v internet, fiksni ali brezžični, postane nov bogat vir dodatnega zaslužka. Posledično so cene dostopa visoke, lahko bi dejali celo oderuške, zmogljivosti pa majhne. Spet je mobilna telefonija tista, ki tovrstnim željam zadeva zadnje udarce, lastniki plačljivih brezžičnih omrežij pa še kar vztrajajo pri svojem. Zakaj bi plačevali drag dostop do brezžičnega omrežja, če mobilni dostop prinaša večje hitrosti in večjo varnost za manj denarja.

Nove tehnologije mobilnega dostopa LTE (delno tudi 3G) so prinesle večje hitrosti, večji posluh operaterjev za želje uporabnikov, ko so ti v tujini, pa nižje cene. Še pred nekaj leti so bile cene podatkovnega gostovanja tako visoke, da se ga ni splačalo uporabiti. Strošek je bil večji od stroška plačljivih brezžičnih omrežij, da o brezplačnih sploh ne govorimo. Kaj se je spremenilo? Ponudba opcij za dostop v tujini, v pakete vključena »rešitev« za takšne primere in več ponudbe lokalnih operaterjev za tujce. Če smo dalj časa v tujini, se splača kupiti kartico SIM za podatkovni dostop lokalnega operaterja, ker je to vseeno običajno nekoliko cenejše od ponudb domačega operaterja. Za krajši čas bivanja pa so te primernejše. In kaj pridobimo? Če res nismo na področjih, kjer mobilna omrežja niso najnovejša, hitrejši in varnejši dostop v internet in več udobja. Ni treba iskati področij, ki so pokrita s signalom brezžičnega omrežja, saj je mobilni signal dosegljiv večinoma povsod. Ker so področja, kjer se zadržujejo turisti in poslovneži, zanimiva za mobilne operaterje, ti poskrbijo, da je pokritost tam najboljša. Že vedo, zakaj. Zaradi tega si upamo trditi, da so hotelska brezžična omrežja Wi-Fi mrtva.

Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja