Ni moj namen kritizirati ameriških zakonskih predlogov ter na dolgo in široko razpravljati o tem, kaj bi ti pomenili za Slovence. Če se zamerite svetovnemu policistu, bodo že našli način, da vam stopijo na prste. Prav tako ni moj namen opravičevati vseh mojih prijateljev in vseh tistih, ki vse digitalno poiščejo na spletu in niti ne pomislijo, da bi karkoli plačali. Zdi pa se mi, da se gonja proti spletnemu piratstvu ne bo ustavila in da so se tokrat varuhi avtorskih pravic odločili, da gredo do konca. Ko pa gre za spletno piratstvo, je vedno poleg tudi veliko hinavščine. Hočeš ali nočeš, vsi so vpleteni.
Vzemimo glasbeno industrijo. Oktobra 2003 je ameriška revija Wired objavila članek o podjetju BigChampagne, ki se je specializiralo za spremljanje zabavne vsebine v internetu. To podjetje zelo natančno spremlja pretakanje »ilegalnih« vsebin tako, da primerja naslove IP in poštne številke uporabnikov. Avtor v omenjenem članku razloži, da je podjetje sposobno določiti priljubljenost skladbe in njen »tržni« delež oziroma delež prenosov skladbe v primerjavi z drugimi skladbami ter celo povedati, katere skladbe so hit med ljudmi neke države. Ni čudno, da so bili založniki pripravljeni globoko seči v žep in kupiti te podatke. Oziroma drugače - nelegalna izmenjava datotek je bila, verjetno pa je v neki meri še vedno, močno marketinško orodje glasbene industrije. Zaradi lastnih interesov je dolgo časa piratstvo dopuščala tudi industrija programske opreme. Adoba, Microsofta, pa še kakšnega podjetja ni motilo, da smo se učili uporabljati njihove programe na piratskih različicah, saj jim je bilo jasno, da bomo prej ali slej kupili legalno. Njihova toleranca se je nehala, ko so ponudili preizkusne različice programov, različice z omejeno funkcionalnostjo, video vadnice in podobno.
Vprašanje pa je, kako velik je problem danes. Na sejmu zabavne elektronike CES je britansko podjetje Envisional predstavilo raziskavo (http://tinyurl.com/82h8e2y) o stanju digitalnega piratstva. Pirati zavzemajo slabo četrtino globalnega širokopasovnega prometa. Največji del v prometu gre na račun omrežij bittorrent, ki v Evropi dosegajo štirideset, v Ameriki pa dvajset odstotkov ilegalnega prometa. Globalna omrežja bittorrent mesečno beležijo 250 milijonov unikatnih obiskovalcev. Na drugem mestu so sistemi za izmenjavo datotek (oziroma tako imenovani cyberlockers), med katerimi je najbolj znan prejšnji mesec ugasnjeni Megaupload. Ti imajo mesečno 500 milijonov unikatnih obiskovalcev, samo Megaupload jih je beležil 93 milijonov. Za primerjavo, vsi ameriški časopisi imajo mesečno 93 milijonov unikatnih obiskovalcev. Na tretjem mestu pa je piratski video streaming (1,4 % globalne pasovne širine).
Drugo vprašanje je, kako se varuhi avtorsko zaščitenih del borijo proti spletnemu piratstvu? Na voljo imajo tri možnosti: neskončne tožbe, legalne načine blokiranja dostopa do piratskih vsebin in/ali oblikovanje alternativnih ponudb. Prvi način se je zaradi decentralizirane narave interneta pokazal za neuspešnega, edini dobitniki so bili odvetniki. Omrežja bittorrent nimajo osrednjih strežnikov, nekatere države pa so zelo prijazne do storitev izmenjave datotek, ki gostujejo na njihovem omrežju. Za podobno nezanesljive so se izkazali zakoni za preprečevanje piratstva, kot so francoski Hadopi ali ameriška predloga SOPA/PIPA, ki hkrati sprožajo negativen odziv javnosti.
V Envisionalovi raziskavi vse ugotovitve kažejo v korist tretjega načina, ki pa toliko ne diši lastnikom avtorskih pravic, ki se kot pijanec plota držijo ustaljenih prodajnih modelov. Storitev Netflix ima v Ameriki skoraj tolikšen delež, kot ga imajo v Evropi omrežja bittorrent. To je lahko dokaz, da zanimiva alternativna ponudba lahko pomaga v boju proti piratstvu, saj je hkrati tudi znano, da se uporabnik odloča med legalno in nelegalno ponudbo glede na enostavnost uporabe, ceno in dosegljivost v njegovi državi. S tem ko zabavna industrija še vedno razdeljuje uporabnike na regionalne trge, pozablja, da smo ljudje postali vešči tujih jezikov, smo informirani in bi radi uživali v digitalnih vsebinah, ko te izidejo, in ne šele takrat, ko se nas usmilijo ter nam jih v obliki, ki jo oni določijo, ponudijo na lokalnih trgih. Kar je absurd. Zabavna industrija (predvsem filmska) dela globalne izdelke, ki pa so globalno na voljo šele čez nekaj mesecev. In dokler bo tako, bo piratstvo, ne glede na vse, še naprej cvetelo.
Moj mikro, februar 2012 | Marjan Kodelja |
