Seveda se ni nič zgodilo. Računalnik se mu ni oglasil. Scotty se je čudil, dokler mu ni lastnik računalnika predlagal, naj raje uporabi tipkovnico. »Tipkovnico?« je dejal Scotty. »Kako zabavno.« 25 let pozneje lahko govorimo z računalnikom in ta nas celo razume. Morda bi si želeli krajšega pogovora z IBM-ovim računalnikom Watson, ki pa se za nas še nekaj časa ne bo zmenil, zato je naslednja dobra stvar Applova pomočnica Siri, ki se je rodila sočasno z operacijskim sistemom iOS5. Govori angleško in še nekaj jezikov, zagotovo (če sploh kdaj) še dolgo ne bo Slovenka, zato se tudi mi v njeni družbi počutimo kot Scotty – nekaj časa je morda še zabavno govoriti v javnosti v telefon »Call Jože«, čez nekaj časa pa to postane butasto. »Zabavno«, kaj pa, ko popusti trenutek tehnološkega entuziazma? Zavidanje angleško govorečim?
Siri namreč ni le preprost sistem za prepoznavanje izgovorjenih besed v »maniri« prvih, ki so razumeli, da želimo osebo poklicati in so to storili namesto nas. Zna tudi to, pa tudi poslušati naš monolog in ga spremeniti v besedilo, ki postane potem sporočilo SMS ali del poštnega sporočila. Tisto več je, da lahko Siri vprašamo »Kakšno vreme bo jutri?«, »Zakaj je nebo modro?«, »ona« pa na to odgovori. Kar naj bi jo ločilo, je razumevanje naravno izgovorjenega jezika.
Siri je nastala kot velik projekt znotraj ameriške obrambno-raziskovalne agencije Darpa, v nedrih katere je nastal internet, zadnje leta pa se o njej več govori v povezavi s spodbujanjem izdelave avtomobilov, ki do cilja pripeljejo čisto sami. Predhodnik Siri je projekt Calo (CognitiveAssistantthatLearnsandOrganizes), ki je bil s sredstvi v višini 200 milijonov dolarjev daleč največji projekt razvoja umetne inteligence. Leta 2007 je bil projekt ločen od agencije kot samostojni poslovni projekt, ki ga je nato leta 2010 dokaj po tihem prevzel Apple.
Čeprav imajo pametni telefoni dokaj veliko računsko moč, pa je ta vseeno premajhna za razumevaje jezika. Ko uporabnik Siri kaj vpraša, ta posname vprašanje in ga v obliki ne prevelike zvočne datoteke pošlje Applovemu strežniku, ki uporablja sistem prepoznavanja jezika podjetja Nuance, da govor prevede v besedilo. Dodajanje jezikov, ki jih Siri razume v praksi, pomeni nadgradnjo omenjenega strežnika. Besedilo strežnik pošlje naprej, v vrsto Applovih strežnikov, ki skušajo ugotoviti, banalno rečeno, kaj uporabnik hoče. Šele nato dobi telefon navodila, ki mu povedo, kaj naj stori – predvaja skladbo, pokliče osebo, pošlje pošto, nastavi beležko v koledar, zažene spletno iskanje … Pri slednjem je zanimivo, da Apple raje uporablja iskalnik WolframAlpha kot Google ali kaj drugega.
Prepoznavanje naravno izgovorjenega jezika (NLU – NaturalLanguageUnderstanding) je (bil) eden večjih nerešenih problemov računalništva, kot sta še prepoznavanje slik in inteligentni stroji, izkazalo pa se je, da so računalniki postali dovolj zmogljivi, da lahko razumejo, kaj jim želimo povedati. Ali da nas vsaj približno razumejo. Razumevanja govora za računalnik ni preprosto, najprej mora sistem pravilno (brez napak) prevesti govor v besedilo, nato pa razumeti še kontekst povedanega in njegov širši pomen. Dokaz, da so rešili te probleme, je februarja pokazal IBM-ov računalnik Watson in gladko premagal ljudi v ameriškem kvizu Jeopardy. Igra poteka tako, da voditelj pove odgovor, igralec pa mora postaviti vprašanje, kar utegne biti glede razumevanja težje, kot le odgovoriti na zastavljeno vprašanje.
Siri in Watson sta prvi lastovki, ki kažeta, da sistemi prepoznavanja naravnega govora počasi prodirajo na področje vmesnikov med človekom in strojem. S tem pa področje uporabe še zdaleč ni izčrpano. Uporabljajo jih tudi za semantične analize, na primer za analizo, ali ljudje o določenem podjetju v Facebooku ali Twitterju govorijo pozitivno ali negativno, in podobno. Kot pravijo strokovnjaki, je pri teh sistemih ključno razumevanje, kaj uporabnik misli in kaj hoče. Že do zdaj so obstajali vmesniki (na primer v avtomobilih), ki so ubogali zvočne ukaze, vendar se je uporabnik moral na pamet naučiti seznam ukazov. Pri NLU-ju pa lahko pove, kar hoče, na njemu naraven način.
Pričakovano so pri Applu navdušeni nad pridobitvijo in že govorijo o še eni računalniški revoluciji, ki naj bi jo sprožili. Njihovi kritiki pa so na stvarnejših tleh. Podobni sistemi obstajajo v telefonih že nekaj let, vendar se nikoli niso resnično prijeli. Morda pa ima res le Apple moč, da ko nekaj predstavi, ne glede na to, da podobno že obstaja, to ljudje sprejmejo, čeprav tega prej niso sprejeli. Ne malo je tudi takih, ki so šele, ko je Apple predstavil Siri, preizkusili glasovno iskanje, ki je v telefonih s sistemom Android že nekaj časa
Moj mikro, januar 2012 | Marjan Kodelja
