Kot je običaj pri vsaki podražitvi, ta sproži jezo uporabnikov. A to je največkrat tudi vse. Nekaj časa se trese gora, zgodi oziroma premakne pa se nič. Izlivanje besa znotraj spletnih skupnosti le v redkih primerih doseže svoj cilj, zagotovo pa ne v Sloveniji, saj do zdaj še nismo zasledili konkretnejših odhodov uporabnikov k prijaznejšim ponudnikom. Če tak termin v kapitalistični ekonomiji sploh obstaja. Zato se ponudniki seveda zavedajo svoje moči in dostop v internet obravnavajo kot blago, katerega cena se prosto oblikuje na trgu. Kar bi bilo celo prav, če… če bi delovala konkurenca, če bi operaterji upoštevali širši kontekst pomena dostopa v internet, če bi odgovorni državni organi delovali v prid uporabnikom, ne pa podjetjem in na silo nad vodo držali podjetja, ki bi po ekonomski logiki morala propasti, če bi država dojela pomen interneta in se ustrezno odzvala … Teh čejev je veliko.

»Država je spet kriva,« je izrabljen kliše, ki se pri nas uporablja v nešteto primerih. A pri internetu je dejansko tako. V zakonih je v poglavjih, ki govorijo o univerzalni telekomunikacijski storitvi, ki mora biti na voljo vsem državljanom, še vedno zapisana hitrost prenosa podatkov, ki smo se je veselili v časih klicnega interneta. Pomen interneta je v glavah politikov še vedno postranska zadeva. Tisti, ki bi lahko kaj storili, ne razumejo ali pa nočejo razumeti, da je dostop v internet nekaj več, nekaj, kar ima izreden pomen pri razvoju celotne družbe. Finska, nekatere države pa o tem še razmišljajo, je internet kot človekovo pravico zapisala v ustavo. In to je edina prava pot. Tudi v slovenski ustavi bi morala biti ta pravica zapisana. Ko je namreč enkrat zapisana, sledijo pravilniki, navodila, pravila in podobno, kar v praksi pomeni konkretne korake. Na primer, da morajo do konca leta X vsi operaterji, ki želijo poslovati na slovenskem trgu, vsem, ki bi to radi imeli, omogočiti priključek s hitrostjo 1 megabit na sekundo (več zaradi stanja v nekaterih delih omrežja verjetno ne bi šlo). Z dodatnim pogojem, da mora biti ta hitrost dvignjena na, recimo 4/4 megabite (če ne celo več, stvar javne razprave in argumentov uporabnikov in operaterjev), najpozneje do leta X+Y. Ne Y, še manj pa X pa ne smeta biti v neki daljni prihodnosti.

Bo država to storila? Direktorat za informacijsko družbo, ki deluje v sestavi ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, je napovedal oblikovanje nacionalnega programa informacijske družbe, ki naj bi bil dokončan sredi prihodnjega leta (2011). Ta bo potem osnova tudi za črpanje denarja iz evropskih skladov. A pri tem se pojavi težava. Iz izkušenj vemo, da bo nastal kak načelen dokument, pri katerem bodo ali zamudili pri njegovem dokončanju ali pa bo preveč načelen, da bi imel sploh kakšno praktično vrednost. Da ne govorimo o tem, da se bliža tudi leto 2012, ko bodo državnozborske volitve in ko bodo v ospredje stopile druge, politično bolj unovčljive teme. In nič se ne bo spremenilo.

Moj mikro, September 2010 | Marjan Kodelja