Ko smo googlovca, ki se je udeležil oglaševalskega festivala Zlati boben, pobarali, zakaj storitev pri nas ne deluje, nam ni znal odgovoriti. Revež ni vedel, ali pa je vedel, pa raje ni odgovoril. Na koncu smo se strinjali s trditvijo, da Google razmišlja o tem, preden pa neko storitev na trgu ponudi, se najprej prepriča, da je na voljo vse, kar storitev potrebuje za kakovostno delovanje. Bodisi Google pri nas nima dovolj človeških virov ali pa so problem viri informacij, brez katerih storitev živega prometa ne more delovati.
Nedosegljivost virov zanikajo ponudniki, ki to funkcijo znotraj svojih storitev ali izdelkov nudijo. Nekateri modeli Garminovih navigacijskih naprav uporabljajo povezavo s pametnim telefonom in aplikacijo na njem, da redno pridobivajo podatke o stanju na cestah. Potem so tu še spletni zemljevid in aplikacija Here, ki sta v beta različici (aplikacije ni v tržnici, poiskati moramo datoteko .apk), ter storitev prometa v živo Be-Mobile, ki uporablja odprte zemljevide (OpenStreetMap). Preizkusili smo vse naštete, vsi pravilno napovedo, kje je na primer zastoj, ne pa vedno tudi, kako dolg je in koliko časa bomo čakali. Od tod tudi sum, da vse ne uporabljajo enako zmogljivih algoritmov napovedovanja. Pri vseh pa smo ugotovili, da podatek o dogodku na cesti nudijo hitreje, kot ga uspejo voznikom prenesti radijske postaje, prikaz pa je tudi razumljivejši in ne moti med vožnjo, kot na primer prebiranje spletne strani promet.si. Dogajanje na cestah prikažejo tako, da ceste obarvajo v eno od treh barv. Preprosto povedano: zelena pomeni stanje brez posebnosti, rumena zgoščen promet, rdeča pa stoječi promet. Po dolžini obarvanosti ceste pa lahko tudi sklepamo, kako dolg je zastoj.
Krovno gledano sta dva vira informacij. Prvi vir so upravljavci cest, ki so zgradili omrežje tipal za spremljanje prometa, na podlagi teh v realnem času vidijo, kaj se dogaja. Če na primer tipala za štetje prometa zabeležijo počasno premikanje vozil prek njih, to lahko pomeni zastoj. Potem so tu še podatki, ki jih zagotavljajo kamere za spremljanje prometa, pa tudi baza podatkov o prometu v preteklosti. Vedo na primer, kje je velika verjetnost, da bo v petek popoldne nastal zastoj, če je napovedan lep konec tedna. Ko je Google pred leti ponudil storitev, je ta prikazovala zgolj napovedi stanja na cestah, pridobljene na podlagi zbranih podatkov. Šele pozneje so uvedli podatke v realnem času. Načelno so našteti podatki javni, torej jih lahko uporabijo tudi ponudniki storitev. Vprašanje pa je, v kakšni obliki so na voljo in ali so podatki vseh tipal, ki so na cestnem križu dosegljivi prek informacijskega sistema. Menda nekatera tipala niso vključena v omrežje.
Drugi vir podatkov so pametni telefoni voznikov. Če ne prepovemo, je privzeto, da telefon lokacijske podatke (»kje je«) javlja ponudniku (v tem primeru Googlu), če ima povezavo z internetom. Na podlagi teh podatkov, ki so brez osebnih podatkov o lastniku telefona in programskih algoritmov, lahko Google razbere, kje so zastoji ali počasen promet. Če na primer vidi, da se več uporabnikov premika po odseku avtoceste s hitrostjo 40 km/h, to razume kot počasen promet. Natančnost določanja stanja v prometu je pri tem viru odvisna od števila telefonov, ki javljajo svoj položaj na cestah. Več jih je, bolj natančno je ocenjevanje stanja na cestah. To pa je še najbolj natančno, če ponudnik kombinira oba krovna vira podatkov.
Katere vire uporabljajo naštete storitve, nismo izvedeli. Zagotovo podatke, ki so javni, vprašanje pa je, ali imajo tudi dostop do podatkov pametnih telefonov s sistemom Android. Težko, da te Google daje tekmecem. Možno je tudi, da jih zagotavljajo uporabniki, ki uporabljajo njihove storitve – podatke pošiljajo tisti telefoni, ki imajo delujočo aplikacijo. Sicer pa smo Googlovo storitev preizkusili na nemških cestah, kjer se je izkazala za zelo natančno, in na hrvaških, kjer je storitev še daleč od nemške kakovosti.
Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja
