Razlogov za nedoseganje kupljene hitrosti je lahko več in niso vedno krivi ponudniki storitve. So pa tisti, ki imajo največ podatkov o priključku in zato tudi edini, ki lahko uporabniku povedo za težave in jih poskušajo njemu v dobro odpraviti. (»In potem je svizec zavil čokolado.«) Seveda je za ponudnike veliko bolje, če naročniku zaračunajo paket 2 Mb/s, pa čeprav je dejanska hitrost 1,4 Mb/s. Ker tega paketa nimajo in ker je paket 1 Mb/s vseeno presežen, celo mislijo, da so do uporabnika hudo prijazni, ker je dobil več, kot bi za nižji in cenejši paket. To mi niti približno ni všeč, saj ne priznam primera, ko bi operater uporabniku, ki bi si želel najvišjo možno hitrost, ta pa bi bila omenjenih 1,4 Mb/s, to omogočil, a mu zaračunal paket 1 Mb/s. In v tem je tudi bistvo vsega. Pri obeh paketih ima ponudnik približno enake stroške, prihodek pa je pri hitrejšem paketu seveda višji. Pri tem gre ponudnikom v prid dvoje. Prvič, večina uporabnikov ne ve, kako naj sploh izmeri dejansko hitrost, in če jim to celo uspe in se pritožijo, jim na drugi strani lepo razložijo, da za težavo niso krivi in da tako pač je v časih večje obremenitve omrežja. Ali pa povedo drug verjeten razlog. Ta ne zaleže le pri res zelo tečnih in izobraženih uporabnikih, a ti so globoko v manjšini. Drugo, kar jim gre v prid, je, da ni kodeksa obnašanja, ki bi ga recimo podpisali vsi ponudniki in bi se ga potem tudi držali, sicer bi sledile sankcije.

Vsaj to naj bi se spremenilo, saj je APEK objavil »Priporočilo o dejanskih prenosnih hitrostih širokopasovnega dostopa do interneta«, na katero lahko operaterji mesec dni dajejo pripombe, APAK pa jih bo nato preučil, jih upošteval (ali pa ne) in oblikoval pravilnik, ki bo zavezujoč za operaterje. Le malce pozno so to storili! Pravilnik bi lahko imeli oziroma bi ga morali imeti že vrsto let, tudi če bi bilo na trgu vse v najboljšem redu in bi prav vsi uporabniki dobili tisto, kar so naročili. To ni stvar, pri kateri je treba čakati, da pride do težav in šele potem reagiramo. Prav tako ni nekaj, kar bi izviralo iz srednjega veka kot legendarno potapljanje pekov v Ljubljanici in bi bila zato pravila nepisana, a jasno razumljiva za vse vpletene. Dostop v internet je nekaj novega, kar dopušča veliko kreativnosti ponudnikov. Kot je na primer hitrost »do 4 Mb/s«. To lahko v teoriji pomeni vse hitrosti v intervalu od 1 b/s do 4 Mb/s. Zaradi jasnosti, transparentnosti in zaščite potrošnikov zato potrebujemo pravila igre kot tudi orodja v omrežjih operaterjev, s katerimi bodo lahko uporabniki izmerili svoje hitrosti. Tako kot dajo kruh na vago! Ali pa predlagajmo Microsoftu, Applu, linuxovcem in še kateremu izdelovalcu operacijskih sistemov, naj takšno orodje kar vključijo v sistem. Z možnostjo beleženja. In potem se bo kar hitro videlo, ali bo treba spet aktivirati Ljubljanico.

Moj mikro, oktober 2009 | Marjan Kodelja