Že pred razvpitim 11. 9. 2001 so naši operaterji hranili podatke o prometu naročnikov za namene izdajanja mesečnih računov in reševanje morebitnih pritožb. Doba hranjenja je bila šest mesecev, nato pa so te podatke spremenili v neosebno obliko (brez osebnih podatkov uporabnikov), in jih uporabljali za izdelave poslovnih analiz. Po novem je podatkov, ki jih je treba hraniti, več, daljša pa je tudi doba, ko morajo ti biti »osebni« – 24 mesecev. Tu nastopi še ena težava. V dveh letih nastane veliko podatkov, in če upoštevamo še s strani zakonodajalca zahtevane visoke varnostne standarde (ISO/IEC 27001), si lahko predstavljate, da sistem za hranjenje ni poceni. Stroške pa nosijo operaterji sami, in ne tako kot na primer v Veliki Britaniji, kjer hranjenje plača država.

KAJ VIDI VELIKI BRAT

Podatki, ki jih morajo hraniti operaterji javnih komunikacij, naj bi omogočili odkrivanje in prepoznavanje vira komunikacije, cilja komunikacije, datuma, časa in trajanja komunikacije, vrste komunikacije in komunikacijske opreme uporabnikov. Če uporabimo analogijo s telefonom, to pomeni, kdo je klical, po možnosti z imenom in priimkom, koga, z njegovo telefonsko številko, kdaj in koliko časa se je pogovarjal, je šlo za pogovor ali za sporočilo SMS ter razširjeni telefonski številki obeh vpletenih. To zapoveduje 107b člen ZEKoma (glej okvir). Vse te podatke pa so operaterji fiksne in mobilne telefonije hranili že do zdaj, daljši je le čas hranjenja. Ker pa mobilni operaterji ponujajo tudi mobilni internet, bodo morali hraniti tudi podatke, povezane z internetnim prometom, pri čemer ne vedo, koliko jih bo.

GOSTA MEGLA

Člen zakona pa zelo megleno in predvsem dvoumno zapoveduje hranjenje podatkov o internetnem prometu, pri čemer je namen in cilj hranjenih podatkov enak. Zakonodajalca zanimata predvsem elektronska pošta in internetna telefonija, pri čemer ni nedvoumno jasno, ali gre za beleženje podatkov o uporabi storitev ponudnika ali celo, upajmo, da temu ni tako, za prisluškovanje prometu. Vzemimo primer. Siolov uporabnik uporablja Siolovo elektronsko pošto ali (in) spletno poštno storitev Gmail. Pri prvi lahko Siol beleži podatke o prometu, pri drugi pa brez prisluškovanja ne. Pa tudi prvo ni tako banalno. Po črki zakona mora operater beležiti vsak dostop do poštnega predala. Praksa uporabnikov je, da imajo odjemalec elektronske pošte nastavljen tako, da občasno pogleda v poštni predal (na primer vsakih 10 minut), ali je prispela kakšna pošta zanj. Se mora zabeležiti in shraniti vsak tak vpogled? Predstavljajte si, koliko zapisov je to v zbirki podatkov operaterja na dan zgolj na račun enega uporabnika, kaj šele za vse uporabnike. In koliko podatkov nanese v dveh letih? Podobno velja tudi za internetno telefonijo. Kdo mora beležiti promet storitev tipa Skype, saj to je internetna telefonija, ki jo omenja zakon?

PREPREČEVANJE PIRATSTVA

Za zdaj naj bi bilo glede beleženja internetnega prometa to vse. Gre za hranjenje podatkov o dostopu v internet in prometu elektronske pošte in internetne telefonije. Nejasni pa so prihodnost in morebitne spremembe tega člena glede spoštovanja drugih zakonov, na primer tistega o varovanju avtorskih in sorodnih pravic. Ko ima operater postavljen sistem za hranjenje tako velike količine podatkov in vse potrebno za analizo prometa, mu je dokaj preprosto ugotoviti, kaj so uporabniki dejansko počeli. Da ne bo pomote! Tega ne sme početi brez zakonske osnove in navodila pravosodja (sodnega naloga).

Poglejmo hipotetičen primer. Je res hipotetičen ali pa govorimo o prihodnosti, ki nas čaka? Aktiven boj proti kraji avtorskih del je mogoče le, če država ve, da določen uporabnik to počne in tudi v kakšnem obsegu. Nima smisla stopiti na prste onim, ki sem ter tja kaj presnamejo, je pa vzgojno udariti po onem, ki to počne zunaj nekega »normalnega« obsega. Že večkrat smo dejali, da če država želi preganjati pirate, potem brez podatkov operaterjev ne gre. Operater namreč z analizo prometa ve, kdaj kak njegov uporabnik uporablja storitev P2P, iz podatkov o trajanju pa lahko sklepa, kako velik pirat je. Ne nazadnje na podoben način deluje tudi predlagani francoski model. Kdaj bo do tega prišlo, pa ne moremo napovedati.

Telekomunikacije, December 2008 | Marjan Kodelja