Kaj si o načinu podaljševanja krovne pogodbe z Microsoftom in splošno o odnosu državne uprave do lastne informatike mislimo mi, je jasno razvidno iz preteklih člankov. Že v časih, ko smo imeli Ministrstvo za informacijsko družbo, ki naj bi bil osrednji informacijski organ države, pravzaprav nihče ni vedel in tudi ni znal ugotoviti, koliko država porabi za informatiko. A imeli smo vsaj en krovni organ, ki je nekako usmerjal politiko na tem področju. Naslednja vlada je ministrstvo ukinila in tematiko razdelila med različna druga ministrstva. S tem je slabo stanje postalo ultra slabo. In je prišla nova vlada, ki pa tudi ni naredila nič. Na vse to smo novinarji opozarjali že vrsto let in pri tem največkrat uporabljali primer Microsofta in podpisa krovne licenčne pogodbe z njim. Leta 2002 je bila izdelana prva konkretna študija o tem, kateri pisarniški paket je najbolj primeren za uporabo v javni upravi. In je zmagal Microsoftov Office. Hkrati z odločitvijo je padla obljuba, da se bo enaka študija spet naredila ob naslednjem podpisu. A se ni. No ja, na papirju nekaj je, a je to več ali manj neumnost, o čemer lahko preberete v februarski in marčevski številki iz leta 2006, ki ju najdete na spletni strani Mojega mikra. Ko smo na to opozorili, se je ustanovila nekakšna komisija, ki pa razen da je obstajala na papirju, ni naredila nič. No, in je prišlo leto 2009 in 2010, a se še vedno ni zgodilo nič oziroma država sama zadeve samodejno podaljšuje brez da bi se prepričala ali je to smotrno, res najceneje in najbolj učinkovito. In smo sept na to opozarjali in se spet ni zgodilo nič. In potem je prišla omenjena prijava. To, da Kosova komisija ne bo ugotovila korupcije, je bilo skorajda jasno, saj zanjo verjetno res ni šlo. Je pa komisija, po navedbah iz spletne strani Pravokator, ugotovila, da je »…edini očitek, ki ga je Komisija naslovila na MJU pa je ta, da ne obstaja konkretna študija, ki bi pokazala na smotrnost nabave računalniške opreme v daljšem časovnem obdobju, pač pa se je pri nakupu nove opreme za obdobje 2009-2011 uporabila le obnovljena študija. Po mnenju Komisije pa lahko pomanjkanje nove študije povzroči vsaj dvom v smiselnost takega nakupa. Komisija v svojem mnenju tudi navaja ugotovitev, da MJU tudi sam priznava, da brez izvedbe pilotskih projektov v različnih delovnih okoljih ne more podati ocene trajanja in stroškov takega prehoda.« O ti zlomek! Glej no glej, mogoče pa smo imeli vsa ta leta prav, ko smo trdili, da bi se država morala prepričati o tem, kar kupuje. Da je njena naloga sebi in nam, davkoplačevalcem, dokazati, da je dober gospodar in da z našim denarjem skrbno ravna. Saj mogoče bi bil rezultat nakupa enak kot je bil sedaj, vendar bi za sprejete odločitve obstajali dejanski argumenti ne pa neke na pamet sestavljene številke, ki se poleg tega še skrivajo in s tem vzbujajo dodaten sum, da pri celotni stvari nekaj smrdi.
Še enkrat – nihče ne trdi, da izdelek, pa naj gre za Microsoftovega, IBM-ovega, Oraclovega ali še katerega, za katerega je država kupila ali podaljšala licenco, ni najboljši in najoptimalnejši. Saj mogoče je. A ta trenutek o tem ne moremo biti prepričani. Trdimo, da je takšne zadeve potrebno kompetentno ugotoviti, ovrednotiti in se nato odločati na osnovi konkretnih podatkov. To bi po mojem mnenju bilo tudi neprimerno lažje, vsekakor pa za vse udeležene manj stresno, kot pa skrivnostnost, paranoično iskanje sovražnikov, ugibanja, »kdo je s kom«, kdo je »naš« in kdo »njihov«, kdo sestankuje v čigavih prostorih, kdo se s kom vozi v avtu in podobno. A paranoja je očitno zapisana v slovenskih genih. Mogoče pa je to, da nas je celo zgodovino nekdo »jahal«, pustilo določene posledice, ki jih dvajset let samostojnosti ni uspelo izbrisati.
Moj mikro, Julij Avgust 2010 | Zoran Banovič
