Povsem normalno je, da si mularija v globalnem svetu izmišlja takšne in drugačne izraze. Bilo bi zelo čudno, če si jih v času kabelske televizije, interneta in podobnih tehnoloških dobrin ne bi. Težava je v tem, da so to filozofijo sprejela tudi slovenska podjetja, ki mladim prodajajo nekatere izdelke, pri čemer mislim predvsem na ponudnike mobilne telefonije. Ti mislijo, da se bodo mladim približali, če bodo govorili »njihov« jezik. Od tu potem dobimo izdelke in storitve, kot so Foun, Plej, Simpl, Džakajevmkaj … Res ne vem, kdo tem podjetjem svetuje izbiro imen, mislim pa, da ga s takšnimi neumnostmi krepko pihnejo mimo. A res ni mogoče najti kaj bolj izvirnega?

Saj vem, da slovenščine kot jezika v bistvu ni. Gre, kot pri veliko jezikih, za dogovorjen standard, skupni imenovalec vseh narečij, ki se govorijo znotraj dežele. Knjižna slovenščina je torej nekaj, česar pravzaprav nihče ne govori, razen nekaterih profesorjev v šolah, a to ne pomeni, da jezika ne gre spoštovati. Če ne drugega, je skupen jezik lahko nekaj, kar preprečuje razlike med ljudmi. Pred časom sem namreč razvil teorijo, ki jo že nekaj časa testiram, in ugotavljam, da imam verjetno prav. Vzemimo večno rivalstvo med Štajerci in Gorenjci, bolje rečeno med Mariborom in Ljubljano. Moja teorija je, da je zadeva povezana z jezikom. Ljubljančanom se zdi, da Štajerci govorijo kmečko in primitivno, Mariborčanom pa ljubljanščina zveni poženščeno. In kaj se lahko iz tega izcimi? Nič drugega kot nesoglasja. »Meni že ne bo neki kmetavz/peder govoril, kako in kaj!« In če k temu dodamo malo nogometnega vzdušja, je pretep čisto in popolnoma logičen.

Rešitev? Če bi vsi govorili dogovorjeno različico jezika, teh razlik ne bi bilo, in trdim, da bi bilo manj nesoglasij. No ja, Viole in Dragonsi bi se še naprej tepli, tem ni pomoči, a pri kom drugem bi pa mogoče kaj pomagalo. Sicer tega ne morem dokazati, a tudi tega, da nimam prav, ne more nihče. Sem pa testiral, kaj ljudje na Štajerskem mislijo o nekaterih reklamah in televizijskih oddajah, kjer se na veliko uporablja ljubljanščina. Pri reklamah je učinek ravno nasproten in večina mi je rekla, da takšnega izdelka »principielno« ne kupijo, ker sodijo, da že oglaševalec sam z uporabo ljubljanskega narečja pove, komu je namenjen. O tem sem se nekoč pogovarjal z nekim marketingarjem in ta mi je rekel, da je kupna moč v »osrednji Sloveniji« tako velika, da se pač koncentrirajo nanjo. Hmm! Denar je jezika vladar. Pri televizijskih oddajah je bil komentar Štajercev največkrat ta, da jim gre oddaja na živce oziroma da so jezni, ker nekdo iz dobre ideje naredi skrpucalo zaradi jezike, ki ga uporablja. O tem sem debatiral s televizijcem. Iz nacionalke. Vprašal sem ga, zakaj imajo toliko oddaj, kjer se govori v ljubljanskem dialektu. Rekel mi je, da je razlogov več, največji pa je ta, da preprosto ni ljudi, ki bi bili dovolj zgovorni v knjižni slovenščini, drugi razlogi pa so bolj na temo, kdo koga pozna, kdo si je s kom dober in podobno. Skratka neumnosti. Ki jih nacionalka počne za moj denar. Ali ni ravno nacionalna televizija tista, ki bi morala spodbujati knjižni jezik? Morda tudi zato, ker je to ena redkih skupnih točk, ki jih imamo Slovenci. In prodajniki! Ali vam nikoli ni padlo na pamet, da si s tem, ko mislite, da se približujete neki ciljni skupini, v bistvu delate medvedjo uslugo? Če tako govori vaš sin ali hči, to še ne pomeni, da tako govori vsa mularija …

Pa še ena malo matematično-jezikovna. Pred časom sem v izložbi neke trgovine videl velik znak, na katerem je pisalo: popust do minus 35 %. Šel sem noter in prodajalko vprašal, zakaj na veliko oglašujejo podražitev. Malo me je debelo pogledala, šla ven, preverila plakat, nato pa mi rekla, da saj piše, da gre za popust. Piše sicer mogoče res, vendar to, kar piše, pomeni podražitev. Če bi pisalo popust do 35 %, bi to res pomenilo popust, negativni popust, torej minus 35 % pa pomeni – podražitev. »Pa imate res prav«, mi je rekla in takoj poklicala šefa in mu povedala, da bo treba napis zamenjati. In so ga res.

Moj mikro, September 2009 | Zoran Banovič