Kdor veliko potuje, se tega prej ali slej nasiti. Iti v neko mesto zgolj zato, da tam za dve uri sedete in se pogovorite iz oči v oči, postaja cenovno in časovno preveč potratno. Zato vse več ponudnikov informacijsko telekomunikacijskih podjetji ponuja realistične sisteme za sestankovanje na daljavo. Za zdaj so ti sistemi, predvsem zaradi visoke cene, namenjeni poslovni rabi, nakazujejo pa oziroma so osnova za bodoče osebne komunikacijske sisteme, ki bodo zamenjali govorne komunikacije in video povezave prek domačega računalnika ali telefona.

KAJ JE REALISTIČEN SISTEM

Razlika med realističnimi sistemi in s spletno kamero opremljenim računalnikom je v tem, da prvi želijo, kolikor je to mogoče, posnemati realnost sestanka, drugi pa so namenjeni le običajnemu sistemu videokonferenc. Kaj pomeni realističen sistem? Pomeni, da je prostor akustično primerno urejen, da so »prikazi« sogovornikov realnih velikosti in barv ter da je celota videti tako, kot da se pisalna miza, za katero sedite, nadaljuje v virtualni svet. Tehnološko to ni nič posebnega. Dobra kamera, ki zajema ves prostor, s sposobnostjo določitve, kdo od prisotnih govori, da tega na drugi strani prikaže v središču slike, sistem za zajem (mikrofon) in reprodukcijo zvoka, plazma (zaradi stvarnejših barv) ali LCD-zaslon, programska oprema ter nekaj strežnikov in druge omrežne opreme.

OVIRE V PRAKSI

Težave, s katerimi se sistemi srečujejo v praksi, so povezane s komunikacijskimi povezavami. Večinoma gre za uporabo javnih internetnih povezav, kjer pa kakovost storitve (QoS) ni stalna. Potrebe po pasovnih širinah so visoke. Pri kakovostni povezavi to pomeni okoli 5,5 Mb/s na kanal (odvisno tudi od sistema in stopnje zagotovljene realnosti) v eno in drugo smer. Če sestankujejo udeleženci iz več lokacij, to pomeni tolikokrat večjo prepustnost. Ponudniki komunikacijskih povezav sicer lahko obljubijo potrebne hitrosti, ne morejo pa zagotoviti, da bodo stalne. V praksi to pomeni (izkusili smo na lastni koži), kockasto sliko oziroma kratkotrajne izpade povezav. Visoko kakovost je moč pričakovati zgolj, če namesto javnih povezav, uporabite lastne, vendar je to povezano z dodatnimi in ne ravno nizkimi stroški, ki pojedo prihranek pri ceni in času potovanja na mesto sestanka.

Čeprav tehnologija in sestavni delčki, potrebni za sestavo sistema obstajajo že dlje časa, so taki sistemi nesramno dragi. Hitro presežejo ceno nekaj deset tisoč ali celo sto tisoč evrov, kar pomeni, da so predragi tudi za večino naših podjetji, ki se imajo za velike. Torej ni pričakovati, da jih bodo vsi po vrsti kupovali, plačevali lastne komunikacijske povezave in njihovo vzdrževanje zgolj zato, da bodo prek njih vsake toliko imeli sestanke s poslovnimi partnerji ali svojimi predstavništvi.

CENEJŠA MOŽNOST: NAJEM

Verjetnejši scenarij je izdelava »poslovnih« omrežij za oddaljeno sestankovanje, katerih uporabo boste lahko najeli. Potencialni uporabniki so tudi države. Vlade bi lahko postavile tak sistem, uporabile lastna komunikacijska omrežja in nato organizirala virtualna srečanja s tujimi predstavniki, namesto da bi ti potovali sem ter tja vsakič, ko se med državami pojavi kak majhen zaplet. Za poslovni svet pa bi bilo tako ali tako najbolje, da bi se s takimi komunikacijskimi zmogljivosti opremile stanovske organizacije tipa gospodarskih zbornic – s tem bi nastala razvejena mreža povezav z vsemi pomembnejšimi mesti in državami po svetu. Potencialni uporabniki (poslovneži) bi najeli potreben termin za uporabo sistema, podobno bi storil tudi želeni sogovornik v svoji državi. Da bi bil tak scenarij možen, bodo morali ponudniki sistemov nekaj narediti, da bi bili njihovi sistem združljivi drug z drugim in ne bi bila omejitev v tem, da mora biti na drugi strani le oprema istega proizvajalca, če bi želeli, da je realističnost sestanka na nivoju.

ŠE DALEČ OD DRUŽINSKE RABE

Do trenutka, ko bomo imeli doma skupno družinsko kosilo ob isti mizi z družinskimi člani, ki živijo v Avstraliji, kot so to počeli prebivalci planeta Solaria v romanu Isaaca Asimova »Golo sonce«, ki so se patološko bali fizičnih stikov, pa bomo morali počakati še kar nekaj časa. Vendar so osnove tu. Treba je zagotoviti, ne zgolj, da bodo sistemi in komunikacije cenovno sprejemljive, temveč tudi nove tehnologije prikaza slik. Veliki ploski zasloni so dober začetek, vse pa bo toliko bolj realistično, ko bo sogovornik prikazan v obliki holograma ali česa morda še bolj znanstvenofantastičnega. Do takrat pa bodo realistični sistemi za oddaljeno sestankovanje stvar velikih globalnih korporacij.

Telekomunikacije, Oktober 2008 | Jan Kosmač