Fujifilm je prvi digitalni fotoaparat naredil že daljnega leta 1988. Tipalo z ločljivostjo 400 tisoč točk je za današnje čase smešna številka, a takrat je bilo to veliko. O modelu DS-1P se pravzaprav niti ne ve veliko, saj so ga prodajali le na Japonskem, pa še tu se ne ve natančno, ali so ga res prodajali. Prvi pravi prodajni fotoaparat je bil DS-X, ki je sledil leto pozneje, s ceno 20 tisoč ameriških dolarjev. Če pustimo prve poskuse ob strani, je bil čisto pravi in zaresni digitalni fotoaparat DS-300, ki je prišel leta 1997 in je imel tipalo z 1,3 milijona točk ter trikratni zum objektiv.

Profesionalnim fotografom so ustregli z modelom DS-505 oziroma 515 z enakim tipalom, le da je bilo slednje v Nikonovem ohišju. S to taktiko so nadaljevali do leta 2006, ko so naredili zadnji zrcalnorefleksni fotoaparat S5 Pro in potem nadaljevali le še s kompakti. Ob tem se marsikdo zamisli, Fujifilm je bil namreč znan tudi kot izdelovalec kakovostne optike in klasičnih fotoaparatov, vključno s srednjim formatom. S svojo linijo 35-milimetrskih fotoaparatov in objektivov so začeli proti koncu sedemdesetih let, ko so bili fotoaparati z ročnim ostrenjem na vrhuncu, a večina proizvajalcev je že razmišljala o samodejnem. Podobno kot Olympus se tudi Fujifilm ni odločil za prehod na samodejno ostrenje, ampak je raje ostal pri kompaktih. Zato tudi ne preseneča, da je v digitalni dobi raje vzel Nikonovo ohišje in vanj vdelal svoje tipalo. To sodelovanje se je pred osmimi leti končalo, zakaj, lahko le ugibamo. Nikon je takrat imel že celo paleto svojih brezzrcalnih digitalnih fotoaparatov, Fujifilmu pa je dajal na voljo starejšo tehnologijo, kar je pomenilo, da je fotoaparat po tehničnih lastnostih zaostajal za podobnimi Nikonovimi.

Tudi finančni rezultati fotografskega oddelka niso blesteli, zato sta bila začasni umik in razmišljanje, kako naprej, tako rekoč na dlani. Že iz same zgodovine je jasno, da ima Fujifilm vse, da naredi spodoben lasten fotoaparat. In v zgodovino so se tudi ozrli, ko so predstavili model X100. Namesto vseh mogočih programskih možnosti le izbira časa ali zaslonke, kombinirano optično/elektronsko iskalo, kompakten objektiv in tipalo APS-C so novinca izstrelili med zvezde. Praktično ni bilo fotografa, ki si ga ne bi želel, kljub nekaterim pomanjkljivostim, kot je dokaj počasno samodejno ostrenje in razmeroma visoka cena. Opogumljeni s tem uspehom so šli naprej, v svet brezzrcalnih fotoaparatov z modelom X-Pro 1. Slednji je tako rekoč X100 v večjem ohišju, z možnostjo menjave objektivov in novejšim tipalom, ki ga imajo tudi novejši modeli. Zelo dobro so načrtovali tudi objektive, skupaj s fotoaparatom so predstavili tri s stalno goriščnico, 28-, 50- in 90-milimetrski v primerjavi s 35-milimetrskim formatom. S tem so pokrili klasično »sveto trojico«, širokokotnik, normalen in teleobjektiv. V klasiki je bila ta kombinacija zelo razširjena, zato ni čudno, da je tudi ta fotoaparat našel pot do zvestih uporabnikov.

V primerjavi z drugimi so se v prvem koraku izognili standardnemu zumu od 28 do 85 mm, ampak so predstavili tisto, kar si je marsikateri fotograf želel. Ko so poskrbeli za višji razred, so se odločili stopiti korak nižje s serijo X-E. Sledila sta še dva modela, X-M1 in X-A1, oba brez elektronskega ali optičnega iskala, a zaradi tega z ugodnejšo ceno. V nasprotju z večino drugih proizvajalcev so se pri Fujifilmu odločili, da bodo pridno skrbeli za izboljšave tudi pri starejših fotoaparatih. Tako sta na primer X100 in X-Pro1 dobila hitrejše ostrenje in druge izboljšave, kar drugi proizvajalci radi pozabijo in raje predstavijo nov fotoaparat. Obenem so pri Fujifilmu pridno skrbeli za nove objektive, trenutno pokrivajo vse goriščnice od 15 do 300 mm. Med njimi izstopa 56 mm f1.2, o katerem lahko več preberete tudi v tej številki Mojega mikra. Način, s katerim se je to podjetje ponovno uveljavilo med fotografi, je bistveno drugačen kot pri večini drugih.

Kako bo šlo naprej, bomo videli, trenutno zelo dobro lovijo korak s Sonyjem, Olympusom in Panasonicom na drugi strani. Vse to je seveda dobro predvsem za uporabnike, saj se s tem izbira širi in cene nižajo. Fujifilmu manjka le še boljša podpora v videu, kot jo na primer imata Sony in Panasonic. A slednja imata na tem področju kar nekaj let prednosti, kako se bo znašel Fujifilm, pa bomo videli. Brezzrcalni fotoaparati so namreč na pohodu, ne glede na to, kaj pravijo prodajne številke.

Moj mikro, Maj - Junij 2014