Slišal sem, da namerava EU po letu 2010 prepovedati prodajo običajnih žarnic, tistih, ki so tako zelo potratne, da večino energije porabijo za ogrevanje prostora namesto za svetlobo. Lepo! Kaj pa se bo smelo prodajati? Sveče? Seveda ne, varčne žarnice, ki porabijo veliko manj. Super, a ne! Ampak. Te so veliko dražje! Pa še nekaj je. Slišal sem, da te sploh niso tako zelo ekološke, saj pri njihovi proizvodnji porabijo več energije, kot jo ta v življenjski dobi privarčuje. Vseeno, varčne žarnice so zakon. Pri meni so že vse take. Pa veste, zakaj? Ker je boljša polovica obsedena s svetlobo, vse prižge in nič ne ugaša. Pa sem jo malce zaj… »Tu imaš, prižigaj kol'k hočeš.«
Veliko je »žrl« tudi moj stari televizor. Poznate zadevo, katodna cev požira elektriko, LCD veliko manj. Kupim slednjega. Sem kaj spremenil? Ne dosti, saj je novi večji in porabi približno enako kot stari. Dom postaja natrpan z napravami. Snemalnik, sicer bolj malo snemam, a je vedno v stanju pripravljenosti. Dva mobilna telefona in en telefon DECT, ki jih neprestano polnim. Osebni računalnik in prenosnik – po novem ju ugašam in upam, da se tako nekaj privarčuje. Električna ščetka za zobe, ki mora biti neprestano na polnilniku. Sprejemnik digitalne televizije. Tudi ta je stalno v stanju pripravljenosti. In še modem, usmerjevalnik za brezžično omrežje, radio … V zadnjem letu se je nabralo šare. Obljubljajo nam še veliko več. Pametni dom, kjer so vse naprave med seboj povezane, komunicirajo in žrejo še nekaj več energije. Električno krmiljena stikala, rulete, varnostne naprave …
Imam torej varčne žarnice in vse več električnih naprav. Vsaka za nekaj, vse vedno v stanju pripravljenosti. Sprašujem vas torej, ali porabim več ali manj kot pred leti? Še zdaleč ne varčujemo! Vsaka naprava morda res porabi nekoliko manj, vse skupaj pa neprimerno več. Če bi resnično želeli varčevati, bi se morali odpovedati delu udobja. Imeti manj naprav? En računalnik za vso družino in urnik, kdaj ga lahko kdo uporablja, en televizor in gledanje v družbi. Naprave bi morali ugašati in jih ne puščati v stanju pripravljenosti in tako naprej. To delamo? Daleč od tega. Ker se nam ne ljubi! Ker nas ne zanima! Ker je elektrika še vedno prepoceni?
Govoriti zeleno se lepo sliši. Pri tem pa se konča! Nobena državna ali naddržavna regulativa ne bo pomagala. Ljudi je treba močno udariti po žepu, da bomo zajavkali in bili prisiljeni v spremembe. Nas bo v to prisilila ekonomska kriza, če bo ta sploh tako huda, kot nas strašijo? Manjše plače, več nezaposlenih in na splošno manj denarja. Morda. Zagotovo pa nas ne bo spodbujala, da bi kupovali več. To pa pomeni, da bodo tudi podjetja v naslednjih letih veliko manj investirala v novo IT-opremo, ne glede na to, kako jih bodo prodajalci prepričevali o njeni varčnosti. Če ni denarja, tudi opremo, ki bi dolgoročno znižala stroške, ne morete kupiti. Čas za take investicije je bil zadnja leta, ko nam je šlo dobro? Ko je kriza, je pač kriza, treba jo bo le preživeti in upati, da padanje domin in vrtenje v začaranem krogu podražitev ne bosta preveč boleča.
Moj mikro, november 2008 | Marjan Kodelja
