Resnica je, da je pravilnik sestavljen zmedeno in nestrokovno. Ustvarja meglo, namesto da jo bi razrešil, in vsak elektronsko pismen posameznik bo hitro razbral, da je projekt slovenskega »e-sodstva« pod takšnimi predpostavkami finančna luknja brez dna. Ključna točka pravilnika je informacijski sistem »e-sodstvo«, ki je sestavljen iz »modulov«, javnosti pa je dostopen prek »portala e-sodstvo«, kjer lahko opravlja »elektronska opravila«, kot je npr. »elektronska vložitev elektronske vloge z elektronskimi prilogami«. Nobena izmed teh tehničnih sestavin ni definirana, nakazuje pa, da je nekdo sklenil dobro pogodbo z državo o postavitvi in vzdrževanju sistema »black box«, od katere bo lahko živel do konca svojih dni. A greh ni le vzpostavitev sistema »black box«, temveč tudi vsiljevanje uporabe grafičnih uporabniških vmesnikov v elektronsko poslovanje, kar onemogoča trajnostno informatizacijo poslovnih procesov.

Pa začnimo pri osnovah. Informatika je veda, ki se ukvarja z avtomatizacijo transferja in oz. z manipulacijo podatkov. Elektronsko poslovanje je poslovanje, ki uporablja informatiko za optimizacijo poslovanja. Optimizacija je postopek, katerega cilj je, da se predvidljivo opravilo opravi s čim manj porabljene energije s strani vseh deležnikov postopka. Pravilniki na drugi strani so proceduralni pravni akti, ki vsebujejo pravna pravila, s katerimi določajo, kako se določen postopek izvaja. Pravila za administracijo vlog v sodnih postopkih tipično določajo, kako je videti veljavna vloga, kako se ta sprejme in knjiži, kdo ima dostop do nje itn. Gre torej za postopke, ki jih je mogoče »informatizirati« z uporabo »informacijsko-komunikacijske tehnologije«.

Informatizacija administracije vlog v civilnih sodnih postopkih mora torej upoštevati porabo energije uradnikov, energije strank v postopkih ter energijo davkoplačevalcev – vse to lahko izrazimo v obliki financ in porabljenih ur dela. Informatizacija mora upoštevati tudi časovno dimenzijo in vzpostaviti trajnostno rešitev, ki bo še čez »n« let uporabna brez večjih sprememb.

Vzpostavitev sistema, ki optimira in avtomatizira sklop poslovnih procesov, arhitekturno ni bavbav – doreči je treba, kako je videti upravljan dokument (torej vloga), kakšni so procesi za njegovo obdelavo (input/output) in kakšen je protokol komunikacije s sistemom (kateri komunikacijski kanal se uporablja, kje so vozli ...). Dokaj preprosto lahko dosežemo elegantno, jasno in trajnostno rešitev, ki je povrh vsega še skalabilna in odprta.

Dober primer trajnostnega informacijskega sistema je sistem elektronskega bančništva SWIFT v kombinaciji s nemško specifikacijo za prenos sporočil EBICS. Pri tej kombinaciji EBICS določa le protokol identifikacije in avtorizacije odjemalca (stranke ali druge banke) proti sistemu, sporočila, ki se prenašajo, pa so standardizirana s strani konzorcija SWIFT. Ker mora vsaka nemška banka podpirati EBICS, lahko stranke banke uporabljajo poljubno obstoječo aplikacijo (ali si sestavijo svojo), preko katere opravljajo nakazila. Uporabniki so torej svobodni pri izbiri odjemalca (ki je lahko aplikacija na namizju, spletna aplikacija, program za mobilnik, modul računovodskega programa …), banke pa svobodne pri postavitvi strežnika.

Z razliko do nemške kombinacije EBICS+SWIFT, ki je paradigma učinkovitega in odprtega sistema, je slovensko »e-sodstvo« primer, kako se trajnostni potencial zatre že v kali. Medtem ko se EBICS osredotoča na protokol komunikacije in tega izrčpno dokumentira na transparenten in strokovno eksakten način, je osnovni pravni akt naše elektronske sodne administracije le navodilo za uporabo grafičnega uporabniškega vmesnika, ki mu manjkajo ilustracije in »screenshoti«.

Ministrstvo bi bilo lahko pionirsko pri tehnični postavitvi in pravni formulaciji sistema e-sodstva. Slovenci bi bili lahko prvi, ki bi brez človeških posrednikov (»transakcijsko«) komunicirali vloge v sodnih zadevah, lahko bi naše pravde urejali neposredno iz Worda, Thunderbirda ali Androida, lahko bi z uporabo mashup-aplikacij prenesli termine v elektronski koledar in lahko bi prek elektronske banke avtomatično poravnali sodne takse, lahko bi ... A ne moremo.

Od države ne pričakujem, da mi ponuja spletne grafične vmesnike (»portale«), po katerih moram klikati, ki so neprilagojeni novejšim brskalnikom, za katere je treba plačevati visoke stroške rednega posodabljanja v skladu s modnimi trendi spletne skupnosti. Pričakujem pa, da so pravila komunikacije jasna in konsistentna – s pravnega in tehničnega vidika. Pričakujem, da država pravno definira, kako mora biti elektronsko sporočilo sestavljeno (npr. digitalno podpisani infoset XML, ki ustreza določeni smeni XML, ali sporočilo dorečenega formata Pkcs 7), da pravno definira URI, na katerem je strežnik državnega sistema, in da transparentno opiše njegovo delovanje.

Takšna tehnično eksaktna in pravno ustrezna pravila naj Ministrstvo sprejme v obliki pravilnika, s katerim uredi »e-sodstvo« v skladu s čl. 105b ZPP. Tisti, ki smo elektronsko pismeni, si bomo sami uredili uporabniške vmesnike za komunikacijo. Za tiste, ki znajo uporabljati računalnik, naj država spodbuja razvoj tržnih grafičnih uporabniških vmesnikov na podlagi razpisov ali koncesij. Tehnično nepismenim državljanom pa naj država omogoča komunikacijo prek prijaznih in ustrežljivih uradnikov. Tako bomo Slovenci imeli ne le napreden in trajnosten sistem e-države, temveč tudi javnim financam prijazno rešitev.

Moj mikro, januar 2011 | odziv bralca: Alois Paulin, Fakulteta za informacijske študije