E-volitve so pika na i, najsvetlejši diamant v kroni prizadevanj za oblikovanje državljanom namenjenih e-storitev in vrhunec njihovega sodelovanja v demokraciji. Ne gre zgolj za volitve. Ko sistem enkrat vzpostavimo, bo veliko lažje, da ne omenjam tudi hitreje in ceneje izvajati referendume in tako omogočiti interakcijo med politiki in njihovimi volivci brez senc dvoma, ki so običajno prisotne pri raziskavah javnega mnenja. Pa to nikogar ne gane. Bojim se, da je med politiki, nepovezano s tem, v kateri stranki so, preveč konservativcev in premalo tistih, ki so napredni in se ne bojijo sprememb. Nikakor pa mi ni jasno, kaj prve tako zelo skrbi. Bojazen, da bo večja udeležba zaradi e-volitev spremenila bolj ali manj dorečena razmerja med strankami? Se bojijo tistih, ki na klasične volitve ne gredo, elektronsko pa bi morda le glasovali, politikom pa se ne sanja, kam »spadajo« in kako bi glasovali? Verjetno, pa čeprav je primer Estonije že pokazal, da e-volitve niso drastično povečale udeležbe. Javno o tem politiki ne govorijo. Bolj jih skrbi varnost, polna usta so jih strahu pred tem, da bi kdo prišel do digitalnega potrdila koga drugega, nato pa glasoval v njegovem imenu. Seveda je opisana zloraba možna, kot so ne nazadnje zlorabe možne tudi pri običajnem načinu glasovanja. Zlorabe so vedno in povsod možne. Zato pa obstajajo načini, ki jih preprečujejo. Po tem se e-volitve ne razlikujejo. S pravimi varnostnimi tehnologijami in pristopom so lahko e-volitve prav tako varne!

Spominjam se, da je bil Andrej Bajuk že pred leti glede e-volitev jasen. »Zakaj bi pa morali biti vedno prvi?« Odgovarjam mu zelo jasno: zaradi ponosa, utrjevanja prepričanja, da smo dobri, napredni … Narodni ponos pa ni ravno na zavidljivi ravni, kar se kaže povsod tam, kjer brez tega ni pravega uspeha. Tudi pri moštvenih športih! Bivši minister Gregor Virant lani ideje o e-volitvah ni sprožil zaradi ponosa, temveč po mojem mnenju bolj zaradi racionalnosti in želje po zaključevanju projekta e-storitev javne uprave. E-volitve prinašajo pocenitev sistema glasovanj. Že takrat pa sem zapisal, da z njim stavim »gajbo piva«, da e-volitev ne bo, in žal sem imel prav. To še ne pomeni, da bom od njega zahteval nagrado, saj je bil moj zapis enostransko dejanje, ki ga on ni potrdil, hkrati pa se zavedam, da je res storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi do e-volitev prišlo. Kar pa za njegovo ministrstvo ni bilo ravno težko. Naloga pravnikov je spreminjanje zakonodaje, in tako jim ni bilo odveč bolj ali manj (predloga nisem videl, upam, da se ni zlagal in res obstaja) dodelanega predloga sprememb volilne zakonodaje, informatikom pa tudi ni bilo težko (vse gre v rok službe) pregledati vse obstoječe tehnologije in najti za naše razmere primerne in varne. Aplikacije za izvedbo e-volitev obstajajo, saj sistemov e-glasovanja ne potrebuje le država, temveč so v manj zahtevni obliki prisotni tudi drugod. In vsem vpletenim, v to sem prepričan, ni bilo težko pri srcu, ko so jim predlagali plačano strokovno potovanje v Estonijo. Tudi meni ne bi bilo, če bi me povabili zraven.

Ves čas pa je bilo ministru še kako jasno, da podpore pri politiki še lep čas ne bo dobil. Tudi v to sem prepričan. Kakorkoli že, vse je pripravljeno na oddaljeno prihodnost, ko bodo politiki dovolj zreli in e-volitvam prižgali zeleno luč. Na to pa bomo še čakali najmanj toliko časa, dokler ne bo sistema uvedla vsaj polovica članic Unije in bo tudi nepoučenemu človeku, ki se mu še sanja ne, kaj sploh so e-volitve, takoj jasno, da so varne. Zato bi morda lahko ministrica ubrala drugačno taktiko – reče se ji pilotski projekt. Pozabi naj na zakon in naj izdela popoln sistem e-volitev. Ne dvomim, da bo v svojem proračunu našla nekaj denarja tudi za to, pod postavko preizkušanja novih tehnologij ali česa podobnega. Nato naj sistem izdelajo (takega, kot mora biti, z vsemi varnostnimi tehnologijami, orodji za izdelavo rezultatov …) in ob prvi priložnosti lepo prosijo državljane, da poleg normalne poti volijo še na ta neuraden način. Neke vrste vzporedne volitve. Če bo prostovoljcev dovolj, potem bo imela morda ministrica dovolj empiričnih podatkov, s katerimi bo lahko, če bo hotel, zaprl usta nasprotnikom. To je po mojem edina pot do e-volitev v Sloveniji!

Moj mikro, September 2008 | Marjan Kodelja