
Da sem dolga leta živel v nevednosti, me je že pred letom ali dvema opozorila zgodba o igri Elite. Ker mi je bilo fascinantno, kako sta dva tipa pred 25 leti v vsega 32 KB spravila na tisoče in tisoče imen planetov, pa za vsakega opis, ekonomski sistem, ogromno žičnatih modelov vesoljskih ladij, arkadne sekvence, zvočne učinke, sem se lotil raziskovanja in na koncu o tem napisal daljši članek. Bil sem sveto prepričan, da to pa ja zanima vsakega računalnikarja. Saj gre vendar za tehnološki čudež, le kdo ne bi tovrstnega branja enostavno požrl? Ko pa sem članek ponujal naokoli, so bili odzivi urednikov kot hladen tuš: »Zanimivo, a neprimerno za revijo. Ali ne bi raje napisali kaj drugega?« Ali pa: »Ne da se mi brati 50.000 znakov.« »Ej, saj lahko skrajšam! Na koliko naj skrajšam?« (Odgovora ni bilo). Ali pa: »To je jara kača.« Prosim? Kako je to mogoče? Očitno računalniških revij računalništvo dejansko ne zanima več. Pomembneje je bralce poučiti, kako s primerno programsko opremo povečati prodajo in dobiček njihovega podjetja.
Prešine me spoznanje, da računalniške revije, ki jih moj delodajalec skrbno nabavlja, v procesu dela ne pomagajo prav nič. Ko začnem po podjetju malce tipati, ugotovim, da od precejšnega števila zaposlenih te revije preberemo samo trije, pol ducata jih na hitro prelista, vseh drugih pa sploh ne zanimajo, ker, kot sami pravijo, jim pri delu ne pomagajo. Spoznanje, da sem do tega uvida prišel zadnji, ni bilo ravno božanje mojega ega.
ZATON ROMANTIKE
Revije so se torej v času 25 let, kar jih berem, spremenile. Če so mi takrat odpirale oči in mi s pretipkavanjem programske kode, ki so jo objavljale skupaj s podrobnimi opisi delovanja, odkrivale cele nove svetove, se danes tem lotevajo bodisi precej na hitro (vsa čast izjemam) ali pa so namenjene predvsem bralcem, ki niso računalnikarji, temveč se s tem hudičevim strojem spopadajo le zato, ker brez njega ne gre več. S takšnim konceptom seveda ni nič narobe in, da ne bo pomote, tale članek ni namenjen pljuvanju in omalovaževanju dela in lika avtorjev revij, temveč je le manjši izlet v nostalgično polpreteklost skupaj z malce neracionalnega jokcanja o »dobrih starih časih«. Toliko mi je že jasno, da je računalništvo danes nekaj popolnoma drugega kot pred četrt stoletja in bilo bi nesmiselno točiti solze ali preklinjati nad temi spremembami. Razvoj zahteva svoje, med drugim tudi izgubo naivne nedolžnosti in občutka Divjega zahoda, ki še neodkrit in neukročen brbota pod tipkovnico mladega navdušenca. Ko namreč na kakšno področje vstopijo ljudje s kravatami, je romantike konec.
Če so bile računalniške revije pred 20+ leti namenjene ozkemu krogu poznavalcev, ki s širšo družbo niso imeli kaj veliko stičnih točk, je danes ravno nasprotno: tisti, ki se računalnika danes izogibajo, so na robu družabnega življenja. Ko je ta včasih skrivnostna veda prešla v množično uporabo, so se publikacije seveda spremenile: namesto poglobljenih tehničnih člankov smo deležni hitrih pregledov novosti, toliko da smo na tekočem, kaj se dogaja in katere tričrkovne okrajšave si velja zapomniti, da bomo v družbi vedeli, o čem govorimo. Ekonomska plat računalništva je to tehnološko področje prežela tako močno, da povprečen računalnikar brez nje več ne more in je pravzaprav pomembnejši dejavnik kot tehnologija sama. Zato je (se mi zdi) zelo pomembno vedeti, da se je Apple nekam pritožil.
SPECIALISTI (SPET) NA OBROBJU
Kot rečeno, verjetno sem zadnji dinozaver, ki še živi v »starem« računalništvu in nekje v bližini že čutim bridko »smert« tega mojega zastarelega gledišča. Čeprav sem se sprememb na neki ravni ves čas zavedal in jih sprejemal, sem šele tega običajnega jutra ob pogledu na zadnje RSS-novičke »računalniških« portalov čisto zares to tudi dojel. Zadnjih ducat let smo priča zlitju velike stare namizne mašine in vseh božjih gizmov in gadgetov, ki se že sami med seboj zlivajo v eno samo vsenamensko napravo (telefon, predvajalnik, fotoaparat, beležnica ...) in to pač zahteva spremembe. S tem ni nič narobe. Krog računalnikarjev je danes resda bistveno večji, toda prav gromozansko večji je krog uporabnikov – in na te merijo sodobne računalniške revije. Ožje specializirana revija danes verjetno ne bi mogla finančno preživeti na krutem trgu tiskanih publikacij. Zato se bom moral počasi odvaditi mišljenja, da bom v računalniških revijah našel takšno vrsto znanja, kot sem ga nekoč. Dobil bom le ideje in smernice, na kaj velja biti v prihodnosti pozoren in o čem bi se veljajo podrobneje pozanimati pri drugih virih in morda še kak zanimiv nasvet, medtem ko me bo pravo učenje čakalo v knjigah oziroma v spletu. Pa še to bolj za potrebe zunajslužbenega računalništva – a to je že druga zgodba.
No, pa sem odkril toplo vodo, mar ne? Dobrodošel v sedanjosti.
Objavljeno: Moj mikro, Marec 2008 | Matej Frece