Da ne bomo poročali samo o tranzistorjih, čipih, gigahercih in vatih, smo se prav zaradi oddaljenosti Tajvana, ter povsem druge kulture odločili napraviti majhno reportažo, ki vam bo približala moj teden dni na drugem koncu sveta …

Potovanje se je pričelo že dober teden pred odhodom, saj je bilo treba na Dunaju zaprositi za turistično vizo, ki jo Slovenci kot eni redkih še vedno potrebujemo (tok, tok, tok, gospod Dimitrij?). Že dan pred odhodom me je navdušenje minevalo, saj sem vedel, da me čaka skoraj 25 ur dolga pot. Najprej z letalom do Pariza (dve uri), tam peturno čakanje in letalo proti Hongkongu (11 ur), nato po zgolj dveh urah čakanja še dvourni let do Tajpeja. Pa je bil to še najboljši načrt, saj bi me prvotni namesto preskoka v Hongkongu s prestopom v Amsterdamu stal še tri ure več letališkega posedanja.

Tokrat je vrlim letališkim uslužbencem uspelo »sčekirati« vsaj prtljago iz Brnika vse do končnega letališča, sam pa sem se moral zavoljo presedanja med letali različnih prevoznikov znova prijavljati na vsakem letališču. Seveda nič nenavadnega, a v Hongkongu, kamor smo prišli z občutno zamudo in je eno večjih svetovnih letališč, in kjer malokdo zna angleščino, ki jo je moč razumeti, sem imel kar nekaj težav, da sem se pravočasno prijavil ter našel vrata za naslednji let. Vmes seveda milijon varnostnih preiskav, a v Aziji te vsaj ne nadlegujejo z obveznim jemanjem prenosnega računalnika iz torbe. Na Brniku pa sem ga moral celo odpreti...

Ko sem vstopil v zadnje letalo hongkongške družbe Cathay Pacific Airways, mi nekaj ni šlo skupaj. Šele po trenutku koncentracije sem dojel, da je letalo očiščeno kot iz škatlice ter da so sedeži veliko udobnejši, prav tako pa mi je v sedežu pred menoj mežikal ogromen LCD-zaslon. Vse to je glede na prejšnje lete z družbo Air France, slednjo dajalo v luč »ciganskega« prevoznika. A po drugi strani je bilo letalo morda novo po naključju in morda tehnološko dovršeno tudi zaradi nadaljevanja leta s Tajvana proti Japonski ...

PRIHOD

Malo pred pristankom v Tajpeju so se na letalskem zaslonu odvrtele v tipično azijskem slogu narejene risane animacije, ki so opozarjale, da moramo vsako bolezen prijaviti oblastem oziroma da če zbolimo na Tajvanu ali v roku 14 dni od obiska tam, o tem obvestimo zdravniško osebje. Khm, topla dobrodošlica? Ne letališču v Tajpeju so me pričakali še mnogi mimoidoči z obraznimi sanitetnimi maskami. Malo sem bil že prestrašen, kakšne klice diham, ko sem se sprehodil mimo štanta ekipe za preprečevanje epidemij, kjer so uslužbenci (brez mask, hvala bogu) klepetali in niso bili videti v stanju pripravljenosti.

Nato sem iz letališča vkorakal v Tajvan. Dežela me je presenetila kar nekajkrat.
Prvi šok je bila visoka vlaga, ki se je v deževnih dnevih še dvignila. Najprej je bilo malce neudobno, nato soparno kot hudič, po nekaj dnevih pa sem imel konstanten občutek, da sem malo zadet. Za tiste, ki se savnate – kot bi tisto stanje po tretjem prihodu iz savne trajalo v nedogled ...
Kot IT-jevec sem iluzorno pričakoval to, kar bi morda doživel na Japonskem ali v Singapuru – tehnološko razvito okolje. A že na poti iz letališča v 45 minut oddajen hotel v predmestju Tajpeja se je razkrila povsem druga plat: ogromno starejših, slabo vzdrževalnih stavb, ogromna blokovska delavska naselja, premnoge 30- in večnadstropne stolpnice z odpadajočim ometom in z mnogimi okni in balkoni, ki kažejo na majhna enosobna stanovanja. Kako tudi ne, če pa je v centralnem Tajpeju cena kvadratnega metra stanovanja v novogradnji v povprečju okoli 10.000 evrov (ja, prav ste prebrali). Povprečna plača (v pisarniških delih IT-podjetij) pa je okoli 700, v industriji in proizvodnji pa le okoli 250 do 450 evrov ...

TAIPEI CITY

Po prihodu v hotel, kjer so me presenetili neverjetno prijazni uslužbenci (ja, nekaj angleščine sem celo razumel, sicer pa je bilo veliko komunikacije s smehom), sem se zvečer odpravil do pisarn gostitelja. Bil je povsem običajen delavni dan, a delovna kultura je povsem drugačna kot v Evropi, saj ljudje, zaposleni v pisarnah velikih podjetij, domov odhajajo šele okoli 19.–21. ure zvečer, službo pa začenjajo okoli 8.–9. ure. Zavoljo močne integracije (izvoz) z ZDA in Evropo se vrhunec njihovega delavnika dogaja šele po 16. uri. Nihče pa ne odhaja domov pred svojim šefom (pozneje sem odkril, da večina tajvanskih podjetij izplačuje tudi nagrade, ki so vezane na dober poslovni uspeh podjetja. A imajo kaveljc – nagrado izplačujejo z letom in pol zamude, torej za predpreteklo leto. In seveda je do večjega dela nagrade upravičen tisti, ki ga šefi dobro ocenijo ... Tako marsikdo sedi za pisalno mizo, tudi če nima kaj početi. (Vam je tisti boss button v igrah zdaj kaj jasnejši?)

Seveda sem svoje prvo popotovanje v Azijo doživel na teden sliv oziroma s podnapisi na teden dežja. Slive namreč cvetijo prav zdaj in tradicionalno potrebujejo prav takrat dež. Uličice so predvsem ponoči ob neštetih neonskih panojih, osvetljenih reklamnih tablah, ki jih je vsaj 10 nad vsakim lokalom in trgovino, te pa so na vsake 3–5 metrov, in seveda ob konstantnem dežju ter tudi ponoči mnogim poševnookim z dežniki ustvarjale neverjetno podobno počutje, kot ga doživim ob gledanju filma Blade Runner ... Na uličicah je navkljub zgodnjim majskim dnevom in temperaturi, ki ne pade pod 22, čez dan pa je ob oblakih in dežju okoli 24, ogromno ljudi v kratkih hlačah. Tudi sicer so uličice zanimive. Seveda so, vsaj v Taipei-Cityju, lokali, trgovine, veleblagovnice, ulične restavracije, večinoma povsod malo umaknjeni v stavbo, tako da se cesta dotika stavbe, pločniki pa so speljani v arkadah. A ker med posameznimi stavbami le redko poteka neprekinjena streha je treba na vsakih 15 metrov za dva metra odpreti dežnik. Tajvanci so me presenetili, ker jim ni popolnoma nikakršna težava na 100 metrih ulice dežnik petkrat odpreti in zapreti. Tudi sam sem se v nekaj dneh navadil na »avtomatizem marele«.

NASVETI ZA SHOPPING

Cene so človeku, no, vsaj Evropejcem, prijazne, saj sem si po dolgem času privoščil kavice za manj kot evro, poceni je tudi hrana, ki je tako raznolika, da zadovolji vse okuse. Za tiste nepripravljene poskusiti lokalne dobrote (ki jih tudi sam v mnogih lokalih na robu ulice/ceste, kjer kuhajo praktično na cesti in kjer je moč poleg šporgeta (pogosto na drva) videti še zmrzovalnik/hladilnik, ob njem pa pogosto še kletko, kjer se sprehajajo kokoši – raje nisem tvegal) je moč najti tudi mnogo McDonald'sov in KFC-jev ter seveda Starbucks. Običajno ga na isti uličici le nekaj metrov stran spremljajo še vsaj tri lokalne verige, specializirane za kavo, ki so tudi precej cenejše. A tudi McDonald's je za več kot polovico cenejši od slovenskih...

Posebno mesto pa ima Tajvan tudi za vse nakupa željnih, predvsem glede računalništva in zabavne elektronike. Poleg večjih blagovnic, ki pa so redke, so v ospredju predvsem koncentrirana področja – za nakupovalce računalniških komponent je pomemben predel Guang Hwa, kjer je pokrita tržnica IT-opreme. Sicer pa je veliko zanimanja požela tudi ulica fotografske opreme. Povsod so cene nižje kot pri nas, pri fotografiji tudi do 50 odstotkov, in povsod je moč z barantanjem (ni del kulture, prodajalci bodo veseli, če ne boste:) cene znižati še za 5–10 odstotkov. A če plačujemo s kreditno kartico, bodo vseh 5 odstotkov provizije nabili na naša pleča.

UREJENOST

Transport po Tajpeju je eden najboljših, kar sem jih imel priložnost izkusiti. Metro, kjer celodnevna vozovnica stane 4 evre, za eno vožnjo pa 0,5–1 evro, je odličen, lahko razumljiv in popolnoma točen ter zanesljiv! Ne preseneča, da je že tretje leto zapored dobitnik nagrade kot najzanesljivejši metro na svetu! Zaradi bizarne prepovedi vnosa in konzumacije pijač, hrane ter celo prežvekovanja sladke gume, pa je to najverjetneje tudi najčistejši metro na svetu. Presenetili so me tudi izredno dolgi, več kot minutni intervali za pešce, ter umirjen promet popolnoma brez hupanja. Sicer vsi brez pogleda nazaj zavijajo levo, tako da je biti motorist ali imeti skuter zelo, zelo nevaren šport. Vsi semaforji, tako za avtomobile kot pešce, imajo odštevalnike, brez katerih bi bil verjetno kaos še večji. Moj najljubši transport pa zagotovo – taksi! Pol ure hitre vožnje skozi mesto stane slabih 5 evrov, v taksijih pa je moč videti vse, od televizorjev (ki jih taksisti med vožnjo seveda gledajo) do bonsajev ... Le vizitke z naslovom in lokalnim imenom hotela ne smete pozabiti doma!

Tudi sicer so z izjemo in navkljub pocestnim stojnicam in kuhinjam izredno čisti in veliko dajo na higieno. Če si prehlajen, je povsem običajno in pričakovano, da hodiš po ulicah in metroju z obrazno masko čez usta in nos. Česar se tujci nemalokrat zavoljo spominov na ptičjo gripo in druge epidemije, ki so v Aziji pogostejše kot drugod, malce nelagodni prestrašijo ...

ZABAVA

Ljudje so izredno prijazni, nevsiljivi in precej zadržani. Angleško jih baje precej razume, vendar jim je povečini izredno nerodno govoriti. Pozneje sem izvedel, da se za nič na svetu ne želijo osmešiti. Ob tem sem se spomnil na lokalne TV-programe, kjer imajo milijon oddaj v slogu Zmenkarij in ki so vsaj ob večerih na množici TV-kanalov, tam pa se nastopajoči po mnenju avtorja javno osmešijo pred vse državo ... A očitno jih tisto pa ne moti. Kakorkoli že, na koncu je moč izvedeti vse in se znajti kjerkoli, k čemur pripomorejo tudi odlične oznake, ki so skoraj vedno tudi v angleščini...

Poseben pogled na brezkončnost mesta se odpre z 91. nadstropja do nedavnega najvišje stavbe na svetu, nebotičnika Taipei 101. Ta 504 metrov visoka stavba se še vedno ponaša z najhitrejšimi dvigali na svetu (60 km/h)! A pogosto, tako kot ko sem imel priložnost sam, zreš le v oblake in redke v megli vidne obronke mesta.

Tajpej je mesto ki živi vseh 24 ur na dan. Ponoči se življenje iz ulic preseli v vrsto nočnih klubov, barov, loungov in diskotek. Ti so tako kot povsod od poceni do onih za tistem ki živijo na veliki nogi. Priporočam »Roxy 99«, kjer imajo neverjetno poslovno politiko – vstopnine ni, in ob vstopu ti podarijo kupone za štiri brezplačna piva. Sicer lokalna, a tajvansko pivo je dobro in podobno slovenskim. Glasba – mešanica angleške in lokalne. Dekleta pa tako kot večina prebivalstva izredno vitka (žal to v večini velja tudi za zgornji del trupa) in venomer hihitajoča se. Svetlolask ni, a med milimi obrazi je moč pogosto ugledati tudi manekenske bisere ...

Moj mikro, Junij 2008 | Jaka Mele