Ljudje že od nekdaj na različne načine delimo ta svet. Plemenske zveze. Rimski imperij in ostali. Krščanstvo, islam, budizem, hinduizem. Potem je leta 1492 Krištof Kolumb zaplul na obale današnje Amerike. In »stara« civilizacija je začela vedno bolj upirati poglede proti Novemu svetu. In potem, po dveh svetovnih spopadih – železna zavesa. Verjetno delitev, ki se je še najbolj spominjamo. In besed Winstona Churchilla: »Temačna prikazen, ki straši po Evropi«. Te delitve so bile osnovane zelo različno; ideološko, versko, politično, ekonomsko… Danes svet reže digitalni nož, saj se zdi, da novo delitev ustvarja tehnologija. Izraz je morda primernejši času, v katerem živimo, in delitve jasno ne izraža, a jo implicitno močno poudarja: digitalni razkorak.

ODRAZ EKONOMSKO-POLITIČNIH LOČNIC

Zadeva je v osnovi precej jasna, posledice pa izjemno daljnosežne. Kratka definicija govori o problematičnem prepadu med ljudmi, ki imajo dostop do informacijskih tehnologij in tistimi, ki teh možnosti nimajo. A, zadeva je bistveno kompleksnejša, saj ne gre le za dostop do IT-ja, ampak tudi za tako imenovano »informacijsko« pismenost. Čeprav je zaradi različnih metodologij (posedovanje računalnika, dostop do interneta ali širokopasovni dostop) kvantitativno opredeljevanje problematike težavno, je jasno nekaj. Digitalni prepad dokaj natančno odseva ekonomske in politične odnose v svetu. In ravno zaradi tega je treba celotno sliko kontekstualizirati z aktualnimi socio-političnimi razmerji v svetu.

Zgovorni so tudi podatki o uporabi interneta po različnih regijah. Po podatkih projekta internetworldstats največ uporabnikov tega svetovnega omrežja sicer prihaja iz Azije, a hkrati od tam prihaja tudi največ svetovnega prebivalstva. Čeprav obsegajo azijski uporabniki več kot tretjino vseh svetovnih uporabnikov interneta, ima dostop do interneta le slabih 15 odstotkov prebivalcev. Penetracija interneta je bistveno višja v Severni Ameriki (70 %), avstralski regiji (55 %) in Evropi (42 %), najnižja pa je v Afriki, kjer ima dostop do interneta manj kot pet odstotkov prebivalcev, pa še ti prihajajo skorajda izključno iz urbanih središč.

V času, ko se da spodoben računalnik kupiti za nekaj sto evrov, je prebivalcem »razvitega« sveta povsem nepredstavljivo, da si ga nekateri še zdaleč ne morejo privoščiti. In da je najbližji možni dostop do interneta v več sto kilometrov oddaljenem mestu. UMTS? Ne v tem delu sveta.

Vendar se delitev ne ustvarja le na globalni ravni, ampak tudi na bolj mikroravneh, regionalno in celo lokalno. Po ugotovitvah raziskave Eurostata iz leta 2005 je opazna razlika v dostopnosti informacijskih virov in tehnologije med urbanimi in ruralnimi območji. Zanimiv in hkrati zgovoren podatek je, da je v gospodinjstvih z otroci prisotnost internetnega priključka bistveno pogostejša kot v gospodinjstvih brez otrok. Mlajše generacije pa so posredno tudi vir informacij za starejše.

INTERNET KOT DELITELJ

Najbolj ironično pri vsem skupaj je, da naj bi bil internet – in z njim svetovni splet – tisti veliki izenačevalec. Tehnologija, ki bo združila svet in informacije ponudila vsem pod enakimi pogoji, zdaj ustvarja čedalje ostrejšo delitev sveta. V času, ko so informacije vse bolj iskana dobrina, to ne pomeni le izključenosti iz skupnosti uporabnikov spleta in različnih storitev, ki jih ponuja, ampak tudi izključenost iz sveta. Če je bila včasih problematizacija digitalnega razkoraka usmerjena predvsem v dostop do vsebin in njihovo sprejemanje, se kot še vitalnejša komponenta kaže nezmožnost sodelovanja v ustvarjanju vsebin.

S povezanostjo in splošno dostopnostjo informacij se je bistveno spremenilo tudi naše dojemanje znanja in pridobivanje novih spoznanj. Včasih smo v položaju, ko nismo imeli odgovora na kakšno vprašanje ali česa nismo znali narediti, klicali prijatelje in znance ter jih spraševali za nasvete. Če to ni prineslo želenega odgovora, je bila na vrsti pot v knjižnico, v skrajnem primeru celo posvet pri strokovnjaku. Danes so nam na voljo Google, Wikipedija, e-How in podobno. V iskalno polje le vpišemo, kaj se želimo naučiti, in informacije so že na našem zaslonu. Ne znate zavezati dvojnega vozla na kravati? Poiščite »how to tie double knot«. Vas slučajno zanima, kakšen je BDP države, v katero potujete? Iščete ime skladbe, pa poznate le par besed iz refrena … Zdi se, da ni daleč čas, ko bomo vse znanje in informacije dobivali kar neposredno iz omrežja. Morda res ne prek vtiča na tilniku kot v Matrici, a koncept bo podoben.

IN VENDAR SE PREMIKA?

Kaj bo takrat z nepriklopljenimi prebivalci sveta, ki so že zdaj informacijsko zelo deprivilegirani? Državne in mednarodne ustanove se težave sicer zavedajo, a preproste in hitre rešitve na ni vidiku. Predvsem zaradi že omenjene povezanosti z ekonomskim in političnim položajem države oziroma področja. Zganili so se tudi največji izdelovalci strojne in druge IT-opreme. Projekt OLPC (one laptop per child) je že začel kazati prve rezultate. Eden od glavnih ponudnik je AMD s pobudo 50 x 15, katere cilj je zagotoviti dostop do interneta 50 odstotkom prebivalcev našega planeta do 2015. V manifestu pobude so zapisali, da želijo, da tehnologija postane vključujoči dejavnik, ne pa novi delitelj sveta. Skladno s tem so se tudi zavezali, da njihov projekt ne bo dobrodelen, ampak da bodo vzpostavili primeren »ekosistem«, ki bo skrbel za celoten sklop dejavnikov, potrebnih za priklop v internet (infrastruktura, povezave in informacijsko opismenjevanje).

V duhu te pobude je zaznati močan integracijski moment, ki močno kaže na to, da digitalni razkorak ni le tehnološki problem, ampak le odraz ekonomsko-političnih razmer in odnosov. Živimo pa v času, ko bo ta odraz vse bolj vplival na to, kako živimo in kako se vključujemo v odnose s svetom.

Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Miha Rejc