Pri nas smo se vse leto pogovarjali in tudi pregovarjali o prehodu na digitalno oddajanje televizijskih programov in o izklopu starih analognih oddajnikov. V tem procesu je bilo storjeno nekaj napak, zanj pa je šlo kar nekaj državnega denarja. Na koncu se je vse končalo po načelu volk sit in koza cela.

Smo pa prelili veliko črnila glede nekaterih »čudnih« odločitev. Najprej se je za popolnoma nepotrebno izkazala samostojna organizacija za preizkušanje primernosti izdelkov za slovenski trg. Nihče je ni jemal resno, še najmanj kupci, saj jim je bilo popolnoma vseeno, ali je bil izdelek opremljen z njo ali ne. Nato se je država odločila, da pomaga komercialnim televizijam in jim je velikodušno plačevala analogno oddajanje v času dvojnega oddajanja. Klasičen primer izsiljevanja, do katerega ne bi smelo priti, in davkoplačevalci, ki zagotovo ne bomo imeli največ koristi od digitalnega oddajanja, smo morali plačevati ta strošek. Kaj pa bi se lahko dejalo o izbranih kodekih? Res je, izbrani so boljši in tehnološko bolj dovršeni, a zaradi tega so izdelki nekoliko dražji. Ne več toliko, kot so bili na začetku tega leta, a so še vedno dražji. Predstavniki države se zdaj tolčejo po prstih in govorijo, da so oni zaslužni za znižanje cen, kar seveda ne drži. Svoje je naredil trg in preprosto dejstvo, da so proizvajalci začeli izdelovati več naprav s temi kodeki, saj so jih zahtevali tudi kupci v drugih državah.

Ne glede na vse zaplete večjih težav pri prehodu ni bilo, za tiste, ki ste jih morda imeli, pa ste, kot vedno ob podobnih priložnostih, zanje krivi sami. Kaj smo pa dobili uporabniki? Večina nič novega, saj programov ne sprejemamo prek antene (kabelska televizija, televizija IP). Pa tudi za tisti del ljudi, ki imajo anteno, se dosti ni spremenilo, še najmanj pri drastični izboljšavi kakovosti slike. Televizije še niso prešle na visoko razločljivost, o tem več ali manj šele razmišljajo, pa tudi, ko bodo prešli, bo treba izgraditi nov multipleks – torej bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo lahko gledali slovenske programe v tej tehniki (izjema je HD-program nacionalne televizije).

V prvi fazi sta dobitnika prehoda dva: komercialne televizije, ki lahko svoj program prek digitalnih oddajnikov prenesejo do več uporabnikov, kot so jih v analognem omrežju, in država, ki si veliko obeta od ponovne rabe sproščenih frekvenc. Sama sicer pravi, da bomo imeli od tega največ uporabniki, saj bodo lahko na teh frekvencah tekle nove tehnologije dostopa v internet, ki bodo reševala tudi problem dostopa na podeželju. A je to vse še veliko vprašanje. Še veliko bo treba storiti, da bodo te frekvence na voljo (tudi se dogovoriti s sosedami). In ko bodo, jih bo seveda hotela država »drago« prodati operaterjem, ti pa bodo ta strošek zvalili na uporabnika. Kaj pa bodo operaterji potem storili z njimi? Bodo res velikodušno reševali težave podeželja ali bodo raje z novimi frekvencami najprej reševali težave s kapacitetami in delovanjem (znotraj stavb) omrežja v urbanih središčih? Tako kot je običaj v svetu zasebnih telekomunikacijskih operaterjev. Veliko govorijo o družbenem pomenu, a zagotavljanje hitrega interneta tudi podeželanom pride na vrsto šele na koncu.

Moj mikro, december 2010 | uredništvo |