Vlada se je pohvalila, da so izvedli dva pomembna javna razpisa, pripravljali nov zakon o elektronskih komunikacijah, ki ga bo menda parlament kmalu sprejel, in veliko so naredili pri projektu prehoda na digitalno radiodifuzijo. Tako so se pohvalili. No, nekaj pa je, bi se reklo. A težava je v tem, da niti ene od teh zadev (še) ni mogoče kakovostno preveriti. Prejemniki javnega denarja svojih projektov še niso zaključili, tako da jih ne moremo preizkusiti in oceniti njihovega pomena za informacijsko družbo. Ali je bil ta denar smotrno porabljen, je bila cena primerna ali pa so nekateri dobili več javnega denarja, kot bi smeli, je stvar, ki jo bomo lahko ocenili – nekoč pač. So izdelali uporabne storitve ali so nadaljevali s prakso nečesa, česar nihče ali skoraj nihče ne bo uporabljal? Predlog omenjenega zakona se po spletu valja že vsaj pol leta in nič ni videti, da ga bodo kaj popravili, saj se mi zdi, da je že zastarel in ne vključuje vseh sprememb, ki so se v tem času zgodile: nove storitve, pri katerih uporabniki niso dovolj zaščiteni, vse večje število spletnih prevar, nove tehnologije, nove zahteve evropske komisije. In kaj so naredili pri prehodu na digitalno televizijo? Kar zadeva mene, nič uporabnega! Večini državljanom to še danes ni niti malo jasno.
In podobni so tudi načrti za naslednjo leto. Vseh ne nameravam naštevati, ker se mi zdijo dolgočasni in brez idej. Niti v eni točki namreč ne povedo tistega, kar bi res morali storiti in kako bodo to storili. No, pa omenimo le nekaj najbolj žgočih zadev.
• Dostop do interneta. Kakšna bo univerzalna storitev dostopa v internet? Nekatere države pravico do interneta vključujejo v ustavo, pri nas pa se še vedno govori, da je univerzalna hitrost, mislim da 28,8 Kb/s. Po mojem mnenju bi država morala zapovedati, da je univerzalna hitrost 1 Mb/s. To se ne bo zgodilo, saj so telekomunikacijski lobiji, ki bi to morali na koncu plačati, premočni. Je tako, minister?
• E-izključenost. Dostop do interneta bi moral biti pravica, ne privilegij. Kaj boste torej storili za tisti, žal vedno večji del državljanov, ki si ga ne morejo več privoščiti?
• E-storitve. Od ministrstva pričakujemo proaktivnost in da težavna dogajanja v državi, poskuša rešiti na »e-način«. Če vemo, da delavci ne vedo, ali jim delodajalci plačujejo prispevke za pokojnino, izdelajte čim prej e-storitev, ki jim bo omogočala vpogled v te podatke. Naredite že storitve, ki jih bomo z veseljem večkrat uporabljali!
• Digitalna televizija. Če prav razumem, nameravate dati denar televizijam za hkratno analogno in digitalno oddajanje. To je nesmisel. Prehod v digitalno oddajanje je zanje prednost, prej ali slej bi se to zgodilo, pa četudi država tega ne bi zahtevala, hkratno oddajanje pa nujnost, če želijo ohraniti svoje gledalce. Televizijam boste dejali denar, ljudem, ki bodo morali zaradi tega kupiti STB ali nov televizor, pa ne. Vsaj nikjer tega niste zapisali.
• Zakonodaja. Naredite zakone, ki so moderni, v duhu časa in preprosti za razumevanje. To od vas pričakujemo, ne pa da spet nekaj razpravljate o velikem intelektualnem naporu, ki ga boste vložili v oblikovanje novih zakonov.
Kar sem pred leti že napisal za takratno ministrstvo za informacijsko družbo, velja zdaj tudi za DID – takšna organizacija ne sme biti političen, ampak strokoven organ. Od njega pričakujemo konkretne rešitve konkretnih težav, pred katerim si ne moremo več zatiskati oči. Ne pa političnih pamfletov v stilu dobrega diplomanta FDV: »Delali bomo po vseh svojih močeh, da bomo naredili vse čim bolje.« Gospodje, zanimajo me konkretni odgovori – kaj, kako in kdaj bo kaj narejeno!
*Razlaga: dido – angleško norčija, šala. No ja, Dido je bilo ime tudi ustanoviteljici Kartagine, a je iz zapisanega razvidno, da ne mislim nanjo …
Moj mikro, december 2009 | Marjan Kodelja
