Filmska scena prihodnosti: Velika soba, v kaminu gori prijeten ogenj, v sobi miza in na njej računalnik. Pred njim sedi mladenič in po licih mu tečejo solze. Sicer je res, da je pred kratkim izgubil očeta in da je bolečina še precejšnja, a ne joče zaradi tega. Joče zato, ker je z očetovo smrtjo izgubljeno vse, kar je oče toliko let zbiral. Celotna zbirka njegove glasbe, vsi kupljeni, še huje pa, vsi posneti filmi. Vsi posnetki mladeničevega otroštva. Vse je šlo k vragu. In zakaj? Zato, ker je oče imel vse shranjeno v oblaku, nikomur pa ni zaupal uporabniškega imena in gesla in vsi spomini so šli k vragu.
Težava se zdi morda banalna, lahko pa je še kako resnična, če se bodo stvari še naprej premikale v obstoječo smer. In ni razloga, da se ne bi. Ste kdaj pomislili, kaj bo s podatki, ki jih imate ali jih boste imeli shranjene v oblaku, če se vam kaj zgodi? Je že res, da so podatki v oblaku do neke mere varnejši kot shranjeni lokalno. Lokalni računalnik lahko gre k hudiču, disk lahko odpove, CD ali DVD postaneta neberljiva … oblak pa ostaja. Velike farme strežnikov ne bodo odpovedale, če pa bodo, bodo morda le krajši čase nedosegljive, podatki v njih pa bodo ostali. A ostali bodo za vas, ki imate poverilnice, da pridete do njih. Kaj pa, če se vam jutri kaj zgodi? Bodo te podatke vaši svojci ali sodelavci lahko dobili? Ali ne bi bilo škoda, če bi le zato, ker le vi veste uporabniško ime in geslo do svojega pomnilniškega prostora v oblaku, vaši zanamci ostali brez lepih spominov ali celo pomembnih dokumentov?
Morda pa je čas, da uporabniška imena in gesla začnemo kam pisati in to nekam shranimo ali damo v hranjenje. Morda bi bilo dobro, da bi oporoke, če jih kdo pač piše, vsebovale tudi »elektronsko poglavje«, v katerem bi pisalo nekaj v slogu: »Svojo elektronsko vsebino v SkyDrivu zapuščam ženi, to, kar je v Dropboxu, otrokoma, kar imam v Ubuntu One, ljubici, za vsebino Gmaila pa pooblaščam advokata, da poskrbi za to, da bo uničena!« Ko smo že pri elektronski pošti in komuniciranju – v tem primeru je tudi vprašanje naše prisotnosti v družabnih omrežjih. Za to, kar smo modrovali, morda niti nočemo, da kdo kdaj vidi, a po drugi strani pa morda niti ne bi bilo slabo pustiti zanamcem. Mrtvim ni nerodno …
Sodobne tehnologije nas torej postavljajo pred dejstva, ki si jih časih niti zamisliti nismo mogli. Vsi vsaj malo vredni dokumenti so bili na papirju, ta pa bolj ali manj dosegljiv. Zdaj pa ni več tako. In smo že pri zakonodaji? Ali je dedovanje elektronskih računov urejeno tako, da ljudje ne bodo ostali brez njih? To bomo raziskali v eni prihodnjih številk Mojega mikra, do takrat pa – naredite seznam svojih uporabniških imen in gesel, jih natisnite in spravite nekam med pomembne papirnate dokumente.
Moj mikro, november 2011 | Zoran Banovič
