Primerjavo med Androidom in drugimi osnovami, morda bi bila boljša oznaka operacijski sistemi, za mobilne telefone je zelo težko narediti. Večina običajno primerja hruške in jabolka. Nihče namreč ni sistemov primerjal na identični ali vsaj res primerljivi strojni opremi. Resen test bi pomenil, da v popolnoma enak telefon namestimo različne sisteme in jih potem primerjamo. A tega ni. Običajno se testi končajo pri tem, da fotoaparat ne deluje tako, kot bi pričakovali, da je priklop v omrežje wi-fi počasen, da slabo deluje predvajalnik glasbe, da kašlja to ali ono. A krivec za to ni nujno le programska oprema!
Toda kaj bi si s tem sploh belili glave. Vsi hočejo iPhone! Apple se je, tako kot že večkrat v svoji zgodovini odločil, da se požvižga na odprtost. Dejstvo, da nihče drug ne sme izdelati mobilnika, v katerem bi bila Applova programska osnova, kar je novinar Financial Timesa označil kot Applovo največjo slabost in grožnjo za prihodnost, je hkrati Applova največja prednost. To pa zato, ker tako v celoti nadzira razvoj svoje veje mobilnih telefonov, tako obliko izdelka, delovanje vgrajene strojne opreme in ne nazadnje njeno popolno združljivost s programsko osnovo. In to je tisto, kar iPhone loči od vseh konkurentov. Že oblika je zgodba zase. iPhone pri uporabniku pusti občutek konstrukcijske kompaktnosti in estetike. Kar takega težko zapišemo za konkurente. Tudi če so na prvi pogled »lepi«, ostane občutek krhkosti in plastičnosti (»plastik fantastik«), ko jih prvič vzamemo v roke. Ali res nihče razen Appla ni sposoben izdelati mobilnega telefona, ki bi se lahko kosal z iPhonom? Očitno ne. Tako kot proizvajalci prenosnih računalnikov ne morejo izdelati prenosnika, ki bi bil lep kot Air. Pa čeprav je lepota subjektivna kategorija.
Kaj pa lahko zapišemo glede različnih programskih osnov? Symbiana že dolgo nisem imel v rokah, iPhonov se mi zdi nekoliko preveč za »tehnološke bebce«, če pa se lotiš odklepanja in nadgrajevanja z nepotrjenimi programi, je to prezahtevno (oziroma hekersko), Android je po mojem zlata sredina, Windows pa ... Kaj naj rečem? V rokah sem imel HTC-jev Touch 2 z Windows Mobile 6.5 in ga tudi zelo hitro odložil. Pa čeprav sem prejšnjo različico te osnove uporabljal več kot eno leto. Po dveh mesecih Androida ne morem več nazaj. Microsoft, na mojo veliko žalost, še vedno želi logiko uporabe računalnikov vsiliti za mobilni telefon. Tega pa nočem. Delo z računalnikom je popolnoma nekaj drugega kot uporaba mobilnika. Da ne bo pomote. To je moje subjektivno mnenje, saj ni rečeno, da to, kar je všeč in je dovolj meni, všeč in dovolj tudi vam.
Tako pa bo, dokler v industriji mobilnih telefonov ne bo prišlo do velikega zasuka v razmišljanju. Mislim, da bi bilo treba ločiti strojni del od programskega, strojnega pa narediti univerzalnega, tako da bomo lahko kupci sami po mili volji izbirali, katero osnovo si želimo v modelu, ki nam je tako ali drugače všeč. Zaradi poslovnih vezi, kjer je Nokia lastnica Symbiana, Microsoft pa drži »očetovsko« roko nad nekaterimi izdelovalci, je sicer to utopija, ni pa rečeno, da ne bo čez leta res tako. Sočasno s tem bi morali ali pa celo bodo mobilni operaterji nehali subvencionirati nakup mobilnikov in te posredno z nizkimi cenami vsiljevati kupcem. S tem pa sprememb ne bi smelo biti konec. Googlov Market in Applova App store sta sicer dober način distribucije programske opreme, vendar dodatno drobita trg. Razvijalci bi raje imeli eno samo takšno »trgovino« in pa tudi programsko združljivost med različnimi osnovami. Svoj plačljivi ali brezplačni program bi izdelali le enkrat, nato pa ga ponudili vsem uporabnikom mobilnikov, in ne zgolj tistim, ki po naključju uporabljajo programsko osnovo, za katero so program izdelali. A tudi to je verjetno le utopija?
Telekomunikacije, december 2009 | Marjan Kodelja
