Zato se bodo vsi tepli za čim večji del te e-zdravstvene pogače, kar pomeni, da bodo njihove ponudbe v prid zdravstvu in s tem uporabnikom zdravstvenih storitev. Teoretično! Praksa je v Sloveniji običajno diametralno nasprotna. Smo malce večja vas, vsi se poznamo med seboj. Razpisi so zato formalnost, se bodo raje kar zmenili. Kdo bo dobil posamezen del projekta, kdo bo njegov podizvajalec, katera tehnologija bo temeljna … Vsi bodo zadovoljni, razen državljanov, ki bomo, to pa si upam staviti, spet preplačali storitve, ki po dokončanju seveda ne bodo takšne, kot bi lahko bile in kot so jih obljubili.
Sem preveč sarkastičen? Mislim, da ne, saj me je tako naučila zgodovina. Spomnite se, tovarišija, projekta izgradnje informacijskega sistema e-davkov. Trije ponovljeni javni razpisi zaradi pritožbe ponudnika, ki je na koncu s pritožbami uspel in prišel do posla, so projekt zavlekli za nekaj let. Ko je bil končno nared oziroma slabi dve leti pozneje, je takratna vlada spremenila sistem dohodnine do te mere, da davčni urad sam izpolni napoved, zavezanec pa jo le pregleda, s čimer je del sistema postal neuporaben. Moram biti fer – projekt izgradnje davčnega sistema je zajemal tudi dele, ki so bili pozneje osnovni pogoj za nov način pošiljanja napovedi. Vendar so bile potrebne spremembe in ve se, kdo je od njih imel največ. Zavlekel (za debelo leto) se je tudi projekt nove zdravstvene kartice in on-line sistema, ki je v ozadju.
Vsi ti projekti so bili drobtinice v primerjavi s projektom e-zdravje. Ne zgolj po količini denarja, temveč tudi zaradi dolgoročnosti izvedbe. Podjetju, ki ga bo dobilo ali si odrezalo dovolj velik kos pogače, do leta 2015 ne bo treba skrbeti za lastno preživetje. To bo zagotovljeno. Nekaj bodo morali narediti, a saj veste, kako je pri nas s tem. Kot običajno, na koncu ne bo nobene neodvisne revizije, ki bi pokazala, ali je naročnik za plačilo dobil res največ oziroma vsaj to, kar je naročil! Pa tudi če se takšna revizija naredi in pokaže, da kaj smrdi, se to zanika in poudari, da nič ni res in da je projekt narejen najbolje in daleč najceneje.
Trdim, da lahko slovenski informatiki razvijejo enako dobro (morda celo boljšo) storitev kot tuji. Vendar samo norec razvija iz »ničle« nekaj, kar je že razvito, in samo blaznež odkloni uporabiti že preizkušena dognanja. V ospredju birokratov v javni upravi bi morala biti dobrobit uporabnikov in varčevanje! »Kako iz čim manjšega kupčka evrov dobiti čim več«. Ne moremo pričakovati, da se bodo tako obnašala podjetja. Njihov cilj je jasen: dobiti čim več denarja za čim manj dela! Legalno in logično. Problem je le v tem, ker se uradnikom za dobrobit uporabnikov »fučka«, saj je javna skrivnost, da je bistvo uradnika upravičevanje lastnega obstoja, če pa bi se pokazal kanček želje po tem, da se nekaj naredi, pa žal nimajo znanja, da bi se lahko kompetentno pogovarjali z ljudmi na drugi strani mize! In tako bomo v naslednjih letih skoraj zagotovo odkrivali afere, pri katerih je neko podjetje plačalo kakšnemu uradniku obisk »strokovne konference« v eksotičnem kraju. Zakaj že je tam??
Projekt e-zdravje je za slovenska IT-podjetja isto, kot je bil nacionalni program izgradnje avtocest za gradbince. Bo v njem tudi toliko aneksov, podražitev in sramot, kot smo jim priča pri avtocestah? Glede na stanje stvari skoraj zagotovo.
Moj mikro, Aprila 2010 | Marjan Kodelja
