Tudi zadnji krik mode, navidezni svetovi, so na udaru pedofilov. Tako nekako so se pred meseci glasili udarni naslovi v nemških medijih. Za kaj je šlo? Avatarje, navidezno predstavitev človeške podobe, so uporabljali za simulacijo seksa med otrokom in odrasla osebo. Neznanec, ki ga zdaj iščejo nemški organi, je ponujal plačilo za nekaj, kar na daleč spominja na spolni odnos, drugim avatarjem, in se je predstavljal za otroka. A to še ni vse - hkrati je ponujal (to pot bi plačevali drugi) tudi otroško pornografijo.
Tega ne bi počel, če ne bi vedel, da so med uporabniki drugega življenja tudi pedofili. So torej ti našli nov način, kako se srečevati, izmenjevati svojo kriminalno vsebino in hkrati ostali anonimni in daleč od roke pravice? Takoj ko je zadeva prišla v javnost, so »nespodobneža« umaknili iz navideznega sveta, se opravičili in obljubili, da bodo v bodoče poskrbeli, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Se res ne bo? Kako to preprečiti? Saj ni mehanizma, ki bi preprečeval, da bi ti posamezniki bili uporabniki navideznih svetov. Anonimnost uporabnikov je njegova prva zapoved, in tudi ta, ki je bil umaknjen, se lahko znova prijavi pod drugim uporabniškim imenom.
Navidezni svet združuje vse oblike internetne komunikacije, spletne strani v tridimenzionalni obliki, po katerih se po mili volji sprehajamo, spletne forume, kjer, povemo kar želimo, ekvivalent blogov, spletne socialne mreže in neposredno sporočanje. Torej nekakšno simulacijo načinov komunikacije in življenja v dejanskem svetu. A še vedno so to le internetne storitve in nič več in nič manj kot to. Ljudje smo tudi v navideznem svetu še vedno le ljudje, torej veljajo enaka pravila kot v normalnem svetu. Primer iz uvoda kaže, da svet tudi na začetku ne more obstajati brez pravil. Lahko sicer takega naredimo, a se ne smemo čuditi, če gredo stvari svojo pot. Po mojem mnenju morajo biti osnovni zakoni, postulati, postavljeni že v začetku, pa čeprav s tem nekoliko omejimo možne smeri razvoja spletne družbe. V vodo pade izgovor, da so v bistvu želeli postaviti svet brez pravil in potem videti, kaj bo naredila evolucija. Nekakšen laboratorij torej, ki bo napovedal, kaj se bo zgodilo s sodobno družbo v prihodnje. Bo ta zamenjala oblike, ki danes veljajo? Je to test ali je demokracija res to, kar bo prevladalo? Glede na vzorce spletnega obnašanja je moč pričakovati zgolj dvoje: spletni anarhizem, žlahtni ali trdi, ali pa spletni komunizem. A drugo življenje ni spletni eksperiment. Njegov pomen je čisto ekonomski in sploh ne znanstven. Je zabava, način služenja denarja in promocijski prostor za izdelke podjetji. Če si torej nalijemo čistega vina in zavržemo reklamne slogane o visokoletečih namenih, ki naj bi jih imeli snovalci, vidimo, da gre za še enega od čisto navadnih komercialnih izdelkov. Izdelkov, ki se morajo držati pravil sodobne družbe. In ta seveda pedofilijo uvršča med kriminalna dejanja. V njem torej ni mesta niti za najmilejšo obliko pedofilije. Če sploh lahko pedofilijo delimo na bolj ali manj nevarno. Po mojem ne!
Dokler internet uporabljajo ljudje, ki sedijo za računalnikom, ta pa ni v nekem drugem navideznem svetu tipa Matrice, tudi v njem veljalo pravila obnašanja, enaka kot v realnem življenju. Torej, če bi spoštovali (pa tudi nadzirali) pravila obnašanja, potem do gornjega primera ne bi prišlo. Še nisem videl risanke s pedofilsko vsebino. Morda celo obstaja, a televizije je ne predvajajo. Risanka ali gornji primer - razlik ni. Oboje je fikcija, nesprejemljiva zaradi vsebine. Kaže to na pomanjkanje etike pri uporabnikih interneta? Je internet za nekatere zgolj način izživljanja svojih frustracij in začasen umik iz trdega, realnega sveta?

Marjan Kodelja