Določeni pojmi postanejo s pogostostjo uporabe in v sorazmerju s časom tako samoumevni, da veliko ljudi o njihovem bistvu sploh ne razmišlja več, kaj šele da bi jih razumeli ...

IP-TELEFONIJA ZA TELEBANE

Vrabci že čivkajo, da je IP-telefonija tisto pravo in da bo treba stare sisteme čim prej zamenjati. Predstavniki ponudnikov telekomunikacijske opreme so svoje potencialne kupce še do nedavnega »farbali« predvsem z argumenti o zniževanju stroškov pri nabavi in vzdrževanju, zdaj pa so zgodbo začeli spreminjati. IP- telefonija pri nekaterih postaja telefonija, ki je pisana na kožo informatikom – ti lahko po novem brez posebnega telekomunikacijskega znanja, s priloženo programsko opremo nov sistem z nekaj kliki »ukrotijo«. Marsikomu se zato sama po sebi poraja misel, da morda zunanje pogodbeno vzdrževanje ne bo več potrebno. No, na takšno vprašanja hitro dobimo odgovor, da gre pri »IT-telefoniji«, kot rečejo, za kompleksen sistem, ki zahteva multidisciplinarna znanja, zato vsekakor moramo imeti strokovnjaka na drugi strani. Dopovedujejo nam tudi, da je pri IT-telefoniji najpomembnejše razumeti dejstvo, da tovrstna telefonija omogoča trdno vpetje telefonije v poslovne procese, večje zadovoljstvo pri delu in zviševanje učinkovitosti zaposlenih. Glede na vse navedene prednosti lahko zdaj priznajo tudi »umazano« podrobnost, da je IP-telefonija pač nekoliko dražja. Z malce cinizma pa bi lahko rekli, da je vse skupaj slišati, kot da smo bili še do nedavnega v kameni dobi in kot da se je svet govorne telefonije začel pred nekaj leti in do takrat sploh še nismo videli kakšne aplikacije CTI (Computer Telephony Integration) ...

»UM« IN »UC« – KAJ ŽE TO POMENI?

Sam verjamem predvsem v prave prednosti, te pa se kažejo pri konkretni vpeljavi novih storitev. A glej ga zlomka, prav o teh možnostih je prav malo govora. Včasih se mi zdi, da celo ponudniki sami ne poznajo vseh možnosti, ki bi bile za uporabnika zanimive, več opravka pa si dajejo s pogrevanjem najrazličnejših »novosti« o katerih poslušamo že leta. Posledica je, da uporabniki pojem poznajo in so ga že rahlo naveličani, vseeno pa čisto ne vedo, za kaj pravzaprav gre v praksi.

Če sem nekoliko natančnejši, med tovrstne pojme sodi unified messaging (UM) ali v prevodu poenoteno sporočanje. Pojem vsi dobro poznamo, brez težav lahko povemo tudi, da gre pri poenotenem sporočanju za integracijo različnih komunikacijskih tokov (govor, video, elektronska pošta, telefaks ...) v enega. Vse skupaj se zbira v enemu predalu (npr. predal elektronske pošte), do katerega lahko dostopamo na različne načine oziroma z različnimi napravami.

Postavlja pa se vprašanje, ali je za to res nujno zamenjati obstoječi sistem. Komercialne rešitve so na trgu, a je danes po mojem neresno govoriti o njih, če se ne vključujejo v koncept poenotenih komunikacij ali po angleško unified communications (UC). Vlogo predala zdaj prevzema sistem, ki poskrbi za potrebne pretvorbe. Pri poenotenih komunikacijah združujemo sisteme, različne medije, naprave in aplikacije... Z drugimi besedami, v celoto povežemo svet fiksnih in mobilnih komunikacij, elektronske pošte in faksa, ali z malce šale poljubne kombinacije, ki jih najdete v slovarčku telekomunikacijskih pojmov. Vsaj določene elemente (npr. fiksna telefonija, mobilni telefon, elektronska pošta, SMS) poenotenih komunikacij danes uporabljamo praktično vsi. Vprašanje pa je, ali so na voljo tudi vsa potrebna orodja, ki omogočajo kakovostno povezovanje različnih komunikacijskih kanalov za naše okolje. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo moja komunikacija prek mobilnega telefona z uporabnikom dlančnika potekala v polomljeni slovenščini ali da se bo preprosto naročilo vstopnice za kino predstavo prek govornega sistema spremenilo še v eno travmatično izkušnjo ... Po letih govora o novih storitvah pričakujem namreč kaj več kot to, da bom prek spletnega vmesnika vnesel svoje trenutno stanje (npr. »ne moti«) ali prek njega videl le tega. Najzanimivejša pa so obvestila o različnih povezovanjih med podjetji ali o novih izdelkih, ki prihajajo. Neredko se namreč zgodi, da iz besedila ni mogoče natančno ugotoviti, za kakšno storitev pravzaprav gre (no, včasih dobimo celo kratek opis) in so izpostavljene le znane in že večkrat slišane besede (npr. naprednejše, hitrejše, preprostejše), ki smo jih vajeni iz predstavitev.

Za vse tehnoskeptike še razočaranje. Trdno verjamem v nove tehnologije in jih uporabljam, a ne za vsako ceno in le ob pogoju, da so uporabne. Zato predvsem od ponudnikov pričakujem, da imajo jasno predstavo in pokažejo praktične primere (in uporabno vrednost) storitev, ki jih kupci sprejmejo za svoje ali pa tudi ne. V nasprotnem primeru se lahko uporabniki spet spomnijo na dejstvo, da je možno veliko večino storitev, ki nam jih danes prodajajo kot novosti v IP/IT-telefoniji zagotovimo tudi na TDM-sistemih novejših generacij.

Telekomunikacije, julij-avgust 2008 | Jan Kosmač