V polpretekli zgodovini je nekaj primerov, ko so trkali na okoljsko zavedanje uporabnikov. Evropa ni izjema. Prepovedali smo nitne sijalke in zapovedali varčne. Govorili so, da trajajo dlje, in mi smo jim verjeli. Kratek matematični izračun pa pokaže, da imajo od te odločitve korist le izdelovalci sijalk. Razlika v ceni med varčnimi in klasičnimi je prevelika, da bi v predvideni dobi trajanja varčne sijalke uporabniki privarčevali na račun manj kupljenih sijalk. Kar pa zadeva privarčevano energijo, bi bilo bolje, če bi pazili, da sijalke ne gorijo po nepotrebnem, kot se odločili za tovrstne prohibicije. Letos smo dobili še prepoved prodaje sesalnikov z močjo, večjo od 1,6 kW. Kaj pa ima to opraviti s čimer koli? Le sesalniki bodo dražji, uporabniki pa spet ne bodo imeli nič od te evropske odločitve. V tej ekološki gonji smo skoraj dobili prepoved prodaje plazmatskih televizorjev. Ker naj bi bili energetsko neučinkoviti. Do prepovedi sicer ni prišlo, vseeno pa ta televizijska tehnologija počasi izumira. Kljub temu da je superiorna pri prikazu slike na zaslonu. Velikokrat se dogaja, da v imenu tehnološkega napredka sprejmemo v nekaterih pogledih slabše tehnologije v zameno za udobje.
Velik korak nazaj in šele nato koraki naprej
Nadaljujmo s televizorji. Katodna cev je v marsičem stara in zastarela tehnologija, vendar sposobna prikaza boljšega kontrasta in pravilnejših barv. Šele novejši LCD-televizorji so se pri prikazu slike približali tistemu, kar so znale prikazovati katodne cevi. Ker pa so pregloboke, kar je še očitneje pri večjih zaslonskih diagonalah, smo rade volje sprejeli ploske televizorje, pa čeprav so bili ti na začetku dražji in so v primerjavi s katodno cevjo prikazovali medlo sliko, z nikakršnim kontrastom, barve pa so bile, po domače povedano, »kr neki«. Tu se skriva tudi razlog, zakaj so grafični oblikovalci, ki se jim ni zdelo pametno zapraviti malega premoženja za kolikor toliko primerljiv ploski monitor, vztrajali pri katodnih, dokler ti niso dokončno izpustili duše.
V procesu prehoda na tehnologijo LCD smo sprejeli še en diktat izdelovalcev. Razpon cen in kakovost prikaza slike televizorjev s katodno cevjo nista bila nikoli tolikšna kot pri LCD-televizorjih. Enako velik televizor lahko stane manj kot tisoč, več kot dva tisoč ali celo še nekaj tisoč več evrov. Razlike med njimi pa niso le v funkcijah, ki jih nudijo, pač pa tudi v kakovosti prikazane slike. Res pa je, da so katodne cevi prišle skoraj do omejitev tehnologije, tehnologije ploskih televizorjev pa imajo do tja še veliko. Napredek je posledično hitrejši, vsako leto novi, boljši modeli, vprašanje pa je, koliko ima to sploh smisel. Televizorji s katodno cevjo so delali več deset let, novi, boljši in dražji pa ne zdržijo niti enega desetletja.
Razglašena glasba
Zaradi priročnosti poslušanja glasbe na mobilnih napravah smo žrtvovali kakovost glasbe. Zato je večina izdelovalcev prenehala izdelovati visokokakovostne zvočne naprave – od analognih ojačevalcev do kakovostnih zvočnikov in slušalk –, saj so menili, da zanje ni potrebe. Resnična kakovost predvajanja glasbe, ne zgolj reklamno opevanje kakovosti, ki je v resnici ni, se počasi vrača.
A poglejmo si stvari od začetka. Kasetni trakovi (kasete) niso bili pojem kakovostne glasbe, so pa to bile vinilne plošče v kombinaciji z dobrim gramofonom, ojačevalnikom in zvočnikom. Vse analogno, kar je za zvok, ki je v svojem naravnem bistvu analogen, najboljše. Digitalizacija je kmalu spremenila stvari. Najprej so se pojavile zgoščenke (CD-ji), ki še niso veliko pokvarile zvoka, govorili so ravno nasprotno, da je zvok boljši, sprejeli smo jih, pa čeprav ni popolnoma držalo, ker je bilo z njimi enostavno rokovati, pa tudi predvajalniki so bili manjši in manj zahtevni za vzdrževanje. Glasbene plošče CD niso dosegale starejših vinilk, saj je digitalni zapis med pretvorbo zanemaril podrobnosti, ki se niso zdele pomembne. Kmalu potem pa je šlo hitro navzdol. Digitalni algoritmi stiskanja (najbolj mp3) so glasbo tako pokvarili, da je bila ta za ljubitelje neprebavljiva. Ker pa so bili ti v manjšini, vsem drugim pa nam je ugajalo, da so datoteke majhne, predvajalniki pa primerni za v žep, se večina ni razburjala. Kakovost zapisa se je hitro umikala praktičnosti in stisnjenemu zvoku so se prilagodile tudi radijske in televizijske postaje, spletni mediji in spletne prodajalne glasbe. Mlajšim generacijam je vseeno. Nikoli niso slišali glasbe z vinilnih plošč, zato nimajo kakovosti glasbe iz svojih naprav z ničimer primerjati. Ne moti jih, da glasba iz datoteke mp3 na dobrem avdio sistemu zveni obupno, brez prave barve, zvena in globine.
Verjetno bi pri tem ostalo, če ne bi bilo glasbenika Neila Younga in projekta na Kickstarterju. V kratkem času so se stvari začele premikati. Ne vračamo se v analogni svet, še vedno bo glasba v digitalni obliki, vendar v visoki ločljivosti. Datoteke so veliko večje, a so tudi večji pomnilniki mobilnih naprav, zato je prišel čas, da se vrnemo h kakovosti glasbe, ki smo jo nekoč že imeli.
Izgubljena lepota
Kot zvok je tudi svetloba analogna. Prehod z analognih fotoaparatov in filmov na digitalne je s seboj prinesel izgubo v kakovosti in razvrednotenje »obrtniškega« znanja fotografov na račun udobja. Vsak je lahko fotograf, fotografije so na voljo takoj, zaradi trenda fotografiranja s telefonom pa se nam obeta še en kakovostni korak nazaj.
Na začetku ni kazalo, da bodo digitalni fotoaparati popolnoma zamenjali analogne. Ločljivost fotografije je bila za kaj takega premajhna, enako velja za kakovost fotografije, in kar nekaj časa je trajalo, da je digitalnim fotoaparatom to uspelo. Smo pa pri tem vseeno izgubili nekaj kakovosti fotografskega filma, saj se šele najzmogljivejša in velika svetlobna tipala počasi bližajo njegovemu svetlobnemu razponu. Tudi v tem primeru pa so izdelovalci naredili velik cenovni preskok sebi v korist. Objektivi so sicer približno na enaki cenovni ravni, ne pa tudi fotoaparati. Analogne smo uporabljali več deset let, digitalni, ki so tudi dražji, kot so analogni kadar koli bili, pa so podvrženi odpovedi po nekaj letih dela. Ker se je hkrati razvrednotilo delo fotografov, je vse manj takšnih, ki si lahko privoščijo najboljšo in najmodernejšo opremo.
Ko smo že skoraj prišli na že doseženo kakovostno raven, pa je vse več ljudi začelo fotografirati s telefoni, ki imajo premajhno svetlobno tipalo, premalo kakovostne objektive, algoritmi za izboljšanje fotografij pa te preveč obdelajo. Hkrati pa so fotografije shranjene v stisnjenem formatu (.jpg), ki spet vpliva na njihovo kakovost. Te fotografije so videti odlične na zaslonih telefonov, ko pa jih pogledamo na zaslonu računalnika, hitro opazimo njihove tehnične pomanjkljivosti. Večina jih nikoli ne zapusti zaslona mobilnih naprav, zato to sploh ni pomembno. Spoprijemamo se z enakim problemom kot pri kakovosti glasbe, kjer uporabniki ne ločijo med manj in bolj kakovostnim posnetkom. Kmalu uporabniki ne bodo znali ločiti med povprečno in visokokakovostno fotografijo, saj te ne bo več in ne bodo imeli ničesar za primerjavo.
Verjetno bi našli še kakšen primer, kako smo z napredkom izgubili kakovost, zaradi tega pa si le redki belijo glavo. Svet se spreminja in temu se je treba prilagoditi. Ni pa prav, da nas izdelovalci prepričujejo o kakovosti svojih naprav, čeprav je ta v resnici daleč od tiste, ki smo jo imeli že pred več deset leti. Slogani »kristalno čista glasba«, »globoki bas« in »na našem sistemu glasba zveni, kot si jo je zamislil glasbenik« so daleč od resnice. Ker je padla kakovost glasbe in fotografij, je posledično padla tudi kakovost naprav.
Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja |
