Pri svoji zadnji fotografski nalogi nisem mogel računati na »profesionalno« opremo. Moral sem potovati čim bolj neopazno, saj bi z dslr, objektivi in fotografsko torbo pritegnil preveč pozornosti. Zato nisem mogel izbrati »najboljše« fotografske opreme, ampak najboljšo opremo, s katero sem še vedno lahko opravil svoje delo: s fotografijami opremil nekaj zahtevnih časopisnih reportaž.
Odločil sem se za kombinacijo brezzrcalnega sistema in zmogljivega žepnika. Sam uporabljam Sonyja (Nex 6 in Rx100), a bi bila moja izkušnja verjetno podobna tudi s kako drugo brezzrcalno/žepno kombinacijo (Olympusom, Panasonicom, Fujijem …). Žepnika sem spravil v žep, v malem zguljenem nahrbtniku sem nosil Nexa s tremi objektivi (en zum in dva fiksna), s katerimi sem pokril območje od 15 do 90 milimetrov (prevedeno v 35-mm goriščnico).
Merjenje svetlobe je zanesljivo, tipalo APS-C premore dovolj dinamike in občutljivosti za delo v svetlobi in temi, zato je bila tehnična kakovost vseh zajetih posnetkov dovolj dobra tudi za »največje« objave. Včasih sem preklinjal elektronsko iskalo, ki odpove pri preveč kontrastnih motivih (presvetli beline ali počrni sence), samodejno ostrenje ima težave pri sledenju premikajočih se motivov. Hitrost fotografiranja in zapisovanja je konkurenčna dslr, nekoliko omejujoča je hitrost zaklopa (1/4000 pri Nexu 6 in 1/2000 pri Rx100), saj sem moral za portrete pri odprti zaslonki nekajkrat uporabiti nevtralen sivi filter (ND). Baterije omagajo hitreje kot pri dslr, a sta bili dve dodatni bateriji za Nexa in ena za žepnika dovolj za udobno delo.
Sem zaradi tehničnih omejitev ali »zaostanka« brezzrcalnikov zamudil kak motiv, ki bi ga zajel z dslr? Vprašanje je hipotetično, saj se med delom vedno prilagodim opremi, ki jo imam pri sebi, in njenim omejitvam, ki jih upoštevam pri postavitvi motivov in gibanju. Številnih posnetkov ne bi nikoli ujel brez malega žepnika, zato nima smisla razmišljati, ali bi bil lahko z večjim fotoaparatom tehnično boljši. V primerih, kjer sem lahko uporabljal Nexa, pa je bil način fotografiranja enak kot pri dslr in tudi posnetki so verjetno enaki. Napak, ki sem jih zagrešil pri delu, zato ne morem pripisati fotoaparatu.
Če bi moral fotografirati športne dogodke, koncerte ali portrete, bi še vedno izbral dslr. Zanj bi se odločil tudi pri delu v skrajnih vremenskih in okoljskih razmerah, ker so brezzrcalniki večinoma izdelani po standardih, ki veljajo za ostale izdelke zabavne (potrošniške) elektronike. Na popotne fotografske naloge, kjer sta pomembni neopaznost in priročnost, pa skoraj zagotovo ne bom več jemal »profesionalnih« naprav, saj so postali brezzrcalniki dovolj zmogljiva orodja za večino fotografskih nalog. Kar prepoznava tudi vse več poklicnih fotografov.
Lenart J. Kučič
