Pomurje in sploh vzhodni del Slovenije je zadnje tedne stalnica na naslovnicah časopisov in prvih strani spletnih izdaj. Žal ne po čem veselem, ampak žalostnem. Vsi govorijo le o padcu Mure. Res žalostno. A se je v tem času tam dogajalo tudi nekaj veselega, pozitivnega, o čemer pa naši mediji, posebej ko gre za dnevne, ne poročajo ali pa so zelo skopi. S častnimi izjemami, seveda. Govorim seveda o dvodnevnem Festivalu računalništva in sodobnih komunikacij (FRiSK), tretjem po vrsti, ki se je sredi septembra odvijal v objemu gradu Murski Soboti. Osebno bi se sicer vzdržal ocen, da gre za slovenski CeBIT, a je dogodek še kako zanimiv.

Že program festivala je nekaj posebnega. Osrednje dogajanje namreč ni razstavni del, ampak delavnice in okrogle mize. Sodobne spletne tehnologije in osnove svetovnega spleta, programska orodja za grafično oblikovanje, uvod v digitalni video, uvod v digitalno fotografijo, odkrivanje groženj in računalniška forenzika, sodobno spletno novinarstvo, virtualizacija, postavitev domačega brezžičnega omrežja, vse to so teme, s katerimi so se spopadli na delavnicah v okviru festivala. In očitno so prejšnja leta dobro pripravila teren, saj so bile vse delavnice polno zasedene več kot teden pred prireditvijo. Da je kriza pustila globok vtis na dogajanje v celotni Sloveniji, posebej pa v Pomurju, priča tudi to, da je bil prvi dogodek po svečani otvoritvi okrogla miza z naslovom Vpliv finančne krize na IKT, sledili pa sta ji še dve okrogli mizi, ki sta se prav tako dotaknili praktičnih težav in dogajanja v sodobnem digitalnem svetu: Prihodnost tiskanih in spletnih medijev, Odgovornost na spletu. Prireditev je spremljalo zbiranje stare delujoče računalniške opreme, ki se bo nadaljevalo še v oktober, nato pa bodo opremo »porihtali« in dali na voljo v dobrodelne namene. Svojo priložnosti so dobila tudi podjetja, ki so lahko predstavila svoje izdelke in rešitve. Na voljno so bile stojnice na grajskem dvorišču in poseben dogodek, imenovan Forum informacijsko-komunikacijskih tehnologij. In tu morda vidim edino zamero dogodku. Pa ne organizatorjem, saj so ti dali vse od sebe, da bi dobili čim več vsebine. Gre za zaplankano obnašanje podjetij, ki ne vidijo prst preko meja občin, v katerih sedijo. Pri nas velja očitno pravilo, da če se nekaj dogaja v Mariboru, je to štajerska zadeva, če se v Kopru, je primorska zadeva, če se v Murski Soboti, prekmurska, če pa v Ljubljani, pa je to kar naenkrat osrednji vseslovenski dogodek. In na tega se lahko odzovejo tako podjetja kot predavatelji.

FRiSK je med slovenskimi informacijskimi dogodki prava osvežitev. Po tem, ko so, predvsem zaradi pohlepa, nevoščljivosti in hudobije, neslavno propadli Infos, Teleinfos, (H)Eureka, Sodobna elektronika in še kakšna prireditev, smo v Sloveniji končali pri »namenskih« prireditvah, ki jih organizirajo podjetja za svoje stranke, kupce, prodajalce in uporabnike. Tako imamo Microsoftovo NT Konferenco, IBM Forum, INITEX Kempinski (prej Unistarjev RoglIT, a ker je Rogla premajhna, se je zadeva pač preselila v Portorož), Cisco Expo, HP-jev Horizont in še kak podoben dogodek bi se našel (naj organizatorji ne bodo jezni, če katerega nisem omenil). Zakaj je tako? Podjetja so pred leti ugotovila, da si lahko privoščijo organizacijo lastnega dogodka, na katerem bodo naslovili neposredno svojo ciljno občinstvo. Še več, ugotovili so, da ne le, da si to lahko privoščijo, tudi učinek je večji. Uvideli so, da je (bilo) v informacijski tehnologiji toliko zanimanja in denarja, da je tak dogodek lahko celo finančno pozitiven. Poleg tega se nikomur ni treba bosti s pohlepnimi organizatorji, ki bi radi goro denarja za nič, ni se treba bojevati za dobro mesto na sejemskem prostoru, pametne termine za lastne predstavitve in predavanja… In tako smo bili priča propadu neodvisnih dogodkov in vzponu namenskih plačljivih konferenc. Je zdaj kaj bolje?

Da in ne. Gledano strogo strokovno, so namenske konference vsekakor dobra zadeva, saj so usmerjene neposredno na ciljno občinstvo. Pri njej gre običajno za strokovnjake na določenem področju in ti so seveda zainteresirani, da si pridobijo znanje, podjetja, ki pri katerih delajo, pa so pripravljena za to znanje odšteti tudi nekaj denarja. Takšne konference so torej bolj šolanja kot pa sejmi. No ja, saj je druženja tudi kar nekaj, a je to bolj ozko. Pri nas ni dogodka, kjer bi se na primer skupaj našli microsoftovci, applovci in linuxarji. Pri nekaterih vlada celo prepričanje, da je kaj takega nemogoče. In zakaj bi bilo? Ali prenos izkušenj ni vedno koristil vsem? Hudiča, še atomska bomba in vesoljska raketa sta nastali šele takrat, ko so Američani zbobnali strokovnjake z vsega sveta, in tudi če je šlo za sovražne države.

Za strokovnjake je torej poskrbljeno. Kaj pa za navadne smrtnike? Za šolarje, dijake, študente, mame, očete, babice, dedke …? Tudi ti živijo v informacijskem času in si želijo videti kaj novega. Ja, ja, saj je res, da zadnje čase marsikaj najdemo v spletu in da je pojem »novost« nekoliko spremenil pomen, a znanja s področja digitalnega življenja so bistveno obširnejša kot le brskanje po spletu in pošiljanje elektronske pošte. Digitalno življenje je tudi fotografija, video, varnost, spletni nakupi, elektronsko bančništvo, spletne dražbe, iskanje podatkov… Tem je veliko, pomembno pa je to, da zadevajo veliko širšo ciljno občinstvo, kot pa je dva ali tri tisoč strokovnjakov. In za vso to široko občinstvo v Sloveniji nimamo nobenega pravega dogodka. Že res, da je po informacije o na primer fotoaparatih mogoče iti h kakšnemu prodajalcu, a to niso neodvisne stvari. Prodajalec privzeto ne more biti nepristranski, saj je odvisen od prodaje. Pri nas pa ni niti enega prodajalca, ki bi prodajal res vse. In tudi če bi, ne bi imel ustreznega kadra, ki bi vse to poznal.

Na drugi strani pa je res tudi to, da Slovenija, kar zadeva sejemsko dejavnost na področju informatike ni nobena posebnost. Poglejmo recimo nekatere nekdaj priljubljene sejemske prireditve – CeBIT, Comdex, Systems in podobne. Že nekaj let več niso to, kar so bile. Comdex v Las Vegasu je šel rakom žvižgat, Münchenski Systems bo od letos prireditev Discuss & Discover, CeBIT pa tudi že nekaj let ni več to, kar je bil včasih. Zato sem se na začetku pisanja tudi vzdržal primerjave med FRiSK-om in CeBIT-om. Ne zato, ker je FRiSK slab, ampak zato, ker je vedno slabši CeBIT. Kakor koli že, stvari so se očitno krepko spremenile in sejmi kot taki izgubljajo na vrednosti. Toda ali to pomeni, da je treba takšne prireditve opustiti? Nikakor. Le nove dimenzije jim je treba dati. Na njih je treba ponuditi nekaj, česar internet ne more. In kaj je to?

To je praksa. To je dogodek praktičnega in delavniškega tipa. Na takšnem dogodku bi nam na primer predstavniki Canona, Nikona, Olympusa in drugih praktično pokazali, kako se z njihovimi izdelki fotografira športni dogodek, koncert, domačo zabavo, kako se uporablja programska oprema za delo s fotografijami, kako se odpravijo rdeče oči, kakšen so prednosti in slabosti formata RAW in podobno. Predstavniki HP-ja, Canona, Brotherja in drugih nam lahko pokažejo, kako je najbolje tiskati fotografije, prosojnice, etikete, kateri papir je najboljši, katere kartuše oziroma tonerje je najbolje uporabiti in zakaj. Prodajalci prenosnikov nam lahko pokažejo, kako vzpostaviti domače omrežje, kjer bodo oče, mati, sin in hči lahko dostopali do datotek, interneta, tiskalnika in podobno. Prodajalci varnostnih rešitev bi nam lahko v praksi pokazali, kako hitro se lahko računalnik okuži, če ni ustrezno zaščiten, in kako s čim bolje zaščititi. Seveda bi vsi vpleteni zraven pokazali še svoje nove izdelke in storitve in se hvalili kot v dobrih starih sejemskih časih. In prav to je v svoji zasnovi FRiSK.

Pravzaprav bi se za vsako panogo znotraj informatike lahko našlo nekaj praktičnega, kar bi ta lahko pokazala. Takšna prireditev bi lahko bila koristna tudi dejavnostim, ki niso najbolj informacijske. Predstavili bi se lahko recimo proizvajalci in prodajalci pohištva. Računalničarji so kronično neorganizirani in noben stol ni zanje dovolj udoben in ergonomičen. Računalničarji so tudi tehnološki navdušenci, torej bi prišli v poštev tudi prodajalci elektronskih »gadgetov«. In če bi k temu priključili še šole, da tudi te pokažejo, kaj delajo na tem področju, bi to lahko bil res obširen dogodek. Dogodek, ki bi lahko kaj pokazal in bi bil tudi za obiskovalce zanimiv. Vsekakor bi ga bilo časovno treba postaviti v čas, ko učenci, dijaki in študentje še ali več niso najbolj obremenjeni. Ti bodo najverjetneje predstavljali velik del obiskovalcev.

In kje naj bo takšna prireditev? Kjerkoli. Saj imamo avtocestni križ že skoraj končan in je z enega konca Slovenije na drugega pot izredno kratka. Iz Ljubljane v Maribor eno uro, iz Maribora do Murske Sobote pa dobre pol ure. Če je na cesti gneča, bomo toliko časa porabili tudi za preboj skozi Ljubljano. A to dejstvo, še posebej ljudem v osrednji Sloveniji, nikakor ne sede pod kožo. Za veliko večino je že Maribor na drugem koncu Slovenije, Murska Sobota pa je že skoraj druga celina. In ker tako mislijo tudi morebitni sponzorji in predavatelji, imajo FRiSK-ovci kar nekaj težav.

A logistika ni največja težava. Večji problem vidim v tem, da so se do zdaj skorja vse sejemske prireditve sfižile zato, ker je prišlo do kratkega stika med organizatorji in razstavljavci. Slednji so zahtevali velike vsote denarja za neprimerne prostore in slabo organizacijo prireditve, razstavljavci pa so včasih postavljali nerazumne zahteve. To pa je past, v katero se lahko ujame vsak, ki se bo poskusil v organizaciji česa podobnega. Upam le, da se to ne bo zgodilo organizatorjem FRiSK-a. Za zdaj kaže na to, da sta njihov altruizem in volja do tega, da bi se naredilo nekaj koristnega, dovolj močna. Toda ali je to dovolj, da se dogodek razširi in postane nekaj velikega? Upam in navijam zanje. Upam tudi, da bodo potrebo po takšnem dogodku prepoznala tako podjetja kot država in bodo nekaj na tem tudi naredili. Na žalost bo kriza verjetno argument za ne-delo še nekaj časa. In upam, da bo festival ostal v Murski Soboti, saj si ta to vsekakor zasluži. Seveda je tu še težava, imenovana prostor – kam se dati, če bo festival preveč zrasel? Še to – vstop na FRiSK je bil prost.

Moj mikro, oktober 2009 | Zoran Banovič