Govorili so nekaj o členu v spet nekem zakonu, ki menda vzdrževanje enači z gradnjo in omogoča gradnjo komunikacijskih vodov brez gradbenega dovoljenje. O tem, kako je seznam belih lis naredil eden od operaterjev, seveda ne neodvisno, temveč sebi v prid. Pa kako se omrežja gradijo stihijsko, da se vlečejo povezave na desni strani ceste, čeprav so že na levi, zato pa slednje izgubijo vrednost. Kako se deli evropski in državni denar tistim, ki dobro lobirajo. In podobno. Vprašal sem se, ali je sploh lahko drugače, ko pa se tega problema, ki obstaja in še zdaleč ni zanemarljivo majhen, vedno lotevamo ad-hoc, brez načrta in po načelu, denar dobi tisti, ki je glasnejši, spretnejši pri pripravi dokumentacije, ima pomembnejše prijatelje …

Slovenija je majhna. In zato obvladljiva. Če »ljubljeni« vodje želijo pomagati ljudem, pa čeprav jim zaradi tega mediji ne bomo peli slave in zagotovo ne bodo dobili veliko političnih točk, potem se morajo problema lotiti sistematično in strokovno. Dostop do interneta ne more in predvsem ne sme postati vsebina »prepucavanja« v medstrankarski debati. Je preveč pomemben za ljudi in za razvoj države. Zato bi morali zelo hitro oblikovati izvedljivo strategijo gradnje komunikacijskih omrežij na komercialno nezanimivih področij. Sami jo moramo naredi, ne pa prepisati neke načelnih evropskih napotkov, saj Slovenija ni Nemčija in ima posebne značilnosti, pa tudi potrebe.

Kaj storiti? V nekaj točkah:
• Analiza stanja na terenu. Karto belih lis bi morala narediti od operaterjev neodvisna skupina, tako bi se izognili lisam, ki to sploh niso, s tem pa tudi zlorabi državnega denarja za ozke poslovne interese in negativnim vplivom na trg. Hitro bi se videlo, kje so dejansko problematična področja, koliko ljudi živi tam in podobno.
• Na nacionalni ravni oblikovati univerzalno storitev, ki bo upoštevala trende razvoja interneta in komunikacijskih tehnologij. Kakšna je najmanjša dostopna hitrost, ki še omogoča normalno uporabo spleta, in katere komunikacijske storitve morajo biti na voljo (internetna televizija, telefonija, e-učenje, e-zdravje …).
• Narediti načrt zapolnitve vsake lise. Kje je najbližja hrbtenična povezava (optika), kdo je lastnik (operaterji, železnica, ceste, elektro)? Kolikšen je strošek izgradnje kraka do središča lise in koliko bo stala povezava do vsakega uporabnika posebej. In nato izbrati tehnologije, ki v najkrajšem času in cenovno učinkovito rešijo ta problem.
• Razvrščanje identificiranih lis. Ker verjetno ne bo denarja za vse nacionalni gradbeni projekt, je treba lise razvrstiti po pomenu (koliko ljudi živi tam), koliko bo stala izgradnja, v kolikšnem času je mogoče dokončati gradnjo ...
• Finančna sredstva. Najti vire financiranja, postaviti terminske roke in začeti delo. Podobno kot je bilo narejeno za slovenski avtocestni program, saj so omrežja informacijske avtoceste!
• Po potrebi spremeniti zakonodajo, tako da se iz nje odstranijo ovire reševanja problema, a hkrati ne posega v pravila tržne ekonomije, ekologije …
Vem, ne bo lahko! A le tako se lahko problem obstoja belih lis reši. Če imajo seveda politiki za to interes. Kar pa je druga zgodba. Raje se prerekajo o zadevah, ki so postranske, a odjeknejo v javnosti! Tudi v tem primeru je bilo tako. Seznam belih lis so v parlamentu izrabili le za napad na drugo stran, ne pa zato, ker bi res radi pomagali ljudem, ki na teh področjih živijo. Nas bo to sploh kdaj spametovalo in bomo politiki prenehali verjeti na besedo?

Moj mikro, Februar 2010 | Marjan Kodelja |