Ker pa letijo iz vseh smeri, bi lahko sklepali, da Apekova ladja dobro pluje po razburkanem slovenskem telekomunikacijskem trgu, kjer je čeri veliko. Dejstvo, da smo del evropskega trga in da mora Apek upoštevati evropske birokrate, pa sproža vprašanja, ali je Apek dovolj glasen pri zastopanju interesov slovenskih uporabnikov. Dejstvo je namreč, da slovenskega telekomunikacijskega trga ne moremo primerjati z nemškim ali avstrijskim, in torej prijemi, ki so delovali tam, morda ne bodo delovali tudi pri nas. Lahko razpravljamo na dolgo in široko, a vprašanje je, ali je na našem trgu dovolj prostora za štiri uspešna mobilna omrežja in dva ponudnika storitev, kakor tudi, ali je to razlog, da imamo enega močnega operaterja, enega še kar in dva na intenzivni negi.

ŠIBKO ZDRAVJE KONKURENCE

Ali pa moramo razlog iskati kje drugje? Uporabniku v prid je lahko le zdravo konkurenčno okolje, torej tako, kjer cene storitev dopuščajo normalno poslovanje in investicije v omrežje. Če je operaterjev več, kot jih trg dopušča, potem bomo prej ali slej prišli do stanja, ko bodo životarili vsi, denarja za investicije pa ne bo. Kdo je kriv za takšno stanje? Apek, ki po prepričanju Telekoma Slovenije (oziroma Mobitela) žaga vejo, na kateri sedi telekomunikacijski trg, s tem, ko preveč pomaga malim na Telekomov račun, ali ravno Telekom, ki s svojimi dejanji poskuša izpodriniti male (seveda po prepričanju njih samih). Hkrati imajo tudi ti veliko ostrih besed do Apeka, ker jim, spet po njihovem prepričanju, ne pomaga dovolj. Gre za velik lonec golaža različnih interesov, k kateremu je tudi politika primaknila svoj lonček.

TušMobil, T-2 in Izi so vstopili na trg pred dvema letoma, ko je bila penetracija zelo visoka, trg pa nasičen. Uporabnike so lahko dobili zgolj pri obstoječih operaterjih, zato se lahko vprašamo, kakšni so bili njihovi poslovni načrti oziroma – jim je kdo obljubil, da jim bo pomagal, in preprečeval, da bi propadli? Rana po propadu Vege in zahtev, ki jih je ta imela zaradi neurejenega trga, je bila takrat namreč še preveč boleča, in ker je hkrati šlo za edini takšen primer v Evropi, so tudi bruseljski uradniki malce čudno gledali.

MOBITEL: REGULATOR JE KRATKOVIDEN

Zato so vedno glasnejše kritike, utemeljene ali ne, da regulator noče slišati argumentov o ekonomiji obsega. Ali pa gre za pritisk Mobitela in Simobila na regulatorja, ker se bojita odliva uporabnikov in zato zahtevata večjo previdnost pri regulaciji trga. Kdo bi vedel, kaj je res v ozadju te igrice? O tem smo se pogovarjali s Belizarjem Keršičem, direktorjem enote »Skrb za uporabnike« pri Mobitelu.

Kako ocenjujete delo regulatorja? Katere so bile po vašem mnenju njegove največje napake?
Delo regulatorja ocenjujemo kot kratkovidno. V želji po pospeševanju konkurence je namreč z administrativnimi spodbudami ustvaril umetno okolje za nove igralce na trgu, pri tem pa povsem zanemaril infrastrukturno konkurenco. S svojimi ukrepi je Apek povsem izničil motiv podjetij po investiranju v infrastrukturo. Za primer vzemimo obveznost nacionalnega gostovanja, naloženo Mobitelu. Povsod po svetu podjetja tekmujejo v pokrivanju in razvitosti omrežja, danes pa je v Sloveniji edini način konkuriranja samo še cena storitve. Ne nazadnje kar pet operaterjev/ponudnikov uporablja eno – Mobitelovo omrežje. Le kako naj se razlikujejo drugače kot v ceni storitve. Razlikovanje, razen cenovno, je onemogočeno.

Zdi se, kot da si Apek želi, da bi v Sloveniji obstajala štiri omrežja mobilne telefonije in dva ponudnika storitev, tudi če trg tega ne prenese? Koliko prostora je na slovenskem trgu po vašem mnenju?
Mobitel ne nasprotuje konkurenci niti si ne želi administrativnega določanja števila igralcev v panogi. Želi pa si, da bi konkurenčni boj potekal v enakih pogojih za vse. Naj trg odloči, kdo je boljši, in ne regulator. Podjetja se rojevajo in umirajo, telekomunikacijska panoga pa se tu od drugih ne (sme) razlikovati.

Kakšen vpliv ima lahko »slaba« regulacija na uporabnika, predvsem dolgoročno? Kdo je po vašem mnenju kriv za cenovno vojno med mobilnimi operaterji?
Cenovno vojno je predvsem zanetil Apek, ko je s svojimi ukrepi odvzel vso možnost konkuriranja v kakovosti storitev. Prvi pa so nizke cene uporabili prav novi vstopniki na trg, ki so želeli privabiti nove uporabnike. Običajno je nižja cena povezana z nižjo kakovostjo storitve. Ker pa v tem primeru to ne velja (novi vstopniki uporabljajo omrežje Mobitela), sta se seveda morala z nižjo ceno odzvati tudi oba vodilna operaterja, ne glede na lastne stroške. Slednje dolgoročno vodi v zmanjševanje investicij, predvsem na ruralnih območjih, kjer je gradnja infrastrukture glede na nizek obseg prometa najdražja. Dolgoročno tovrstna regulacija vodi v eno samo slabo omrežje in nizko raven storitev. Res pa je, da bo s tem nižja tudi cena.

Kako velik problem je neplačevanje računov drugih operaterjev in kolikšna je krivda Apeka, da je do tega problema sploh prišlo?
Apek zastopa stališče, da morajo regulirani operaterji ponujati drugim operaterjem vse storitve, ki so jim naložene z odločbo. Morebitna neplačila pa, zanimivo, niso več v njihovi domeni. Tovrstno stališče Apeka ob pregovorni hitrosti slovenskih sodišč preprosto kliče k zlorabi.

Ali sedanja regulacija otežuje nova vlaganja v telekomunikacijsko panogo in razvoj novih storitev? Je regulacija mobilnega trga v Sloveniji sploh še potrebna? Zakaj?
Regulacija trga mobilnih telekomunikacij je potrebna v zelo ozkem obsegu na področju medomrežnega povezovanja. Tu bi namreč teoretično lahko prišlo do izsiljevalne politike pri cenah zaključevanja klicev. Vse drugo pa vodi v pretirano regulacijo, katere učinki se že odražajo v zmanjševanju investicij. Da bo jasno, to je danes že realnost. Svetovna kriza je samo pripomogla k temu, da se je iluzija o uspešnosti regulacije hitreje razblinila. Le če je cilj regulacije prvega operaterja obuti v cokle in čakati, da zaostane v razvoju, jo lahko ocenjujemo kot uspešno. Regulacija v Sloveniji se je povsem izrodila. Namesto da bi bila namenjena preprečevanju zlorabe tržne moči, izvaja politiko aktivne pomoči novim operaterjem. Le v kateri panogi je novi vstopnik še deležen tovrstne asistence, ki ne nazadnje lahko vodi v prelivanje denarja iz državnih v zasebne žepe pod krinko regulatorne neodvisnosti.

Telekomunikacije, oktober 2009 | Marjan Kodelja