Gradivo, ki ga je novinarjem Guardiana posredoval Snowden, pa kaže nasprotno. Ameriške varnostne agencije so izrabljale ohlapno razlago domoljubnega zakona za množični dostop do prometnih podatkov ameriških uporabnikov mobilne telefonije, do njihovih lokacij, komunikacijskih navad, klicnih številk in kratkih (SMS) sporočil. Javno so objavljeni tudi dokumenti o prisluškovalnem programu »prizma« (PRISM), o opremi, nameščeni na strežnikih globalnih podjetij, kot so Microsoft, Google, Facebook, Apple, ki prestreza podatke o uporabnikih. Omenjena podjetja so zanikala, da gre za opremo, nameščeno na njihovih strežnikih, so pa povedala, koliko podatkov o uporabnikih so morala dati oblastem po ukazih sodišč. Glede na skupno število uporabnikov, ki jih ta podjetja imajo, je število »izdanih« uporabnikov malo, a vendarle jih je nekaj deset tisoč. Do zdaj.

Pred dobrim letom smo pisali o novem podatkovnem centru, ki ga agencija NSA gradi v zvezni državi Utah. Otvoritev centra je predvidena za letošnji september. O centru se je tedaj razpisala tudi ameriška revija Wired, ki je prav tako zapisala sume o vohunjenju za ameriškimi državljani. NSA je vohunjenje zanikala, potrdila je, da vohuni (prestreza elektronske komunikacije) le v tujini. Kot kaže, pa so te prisluhe izrabljale tudi ameriške zaveznice. Če so podatki točni, predvsem Velika Britanija, ki je uporabljala »prizmo« za nadzor lastnih državljanov, kar bi ji sicer onemogočila strožja evropska zakonodaja.

Vse skupaj že malce spominja na slovenske zdrahe o curljanju zaupnih dokumentov v javnost. Kako se lahko v Ameriki pripeti, da razmeroma nepomembna računalniška administratorja, kot sta Bradley Manning (se ga spomnite, zakuhal je afero diplomatske pošte, objavljene na strani Wikileaks) in Edward Snowden, sploh prideta do tako pomembnih dokumentov? V intervjuju za Guardian je Snowden pojasnil, da NSA uporablja najrazličnejša pravna in tehnična orodja, da bi o posameznikih pridobila popolnoma vse podatke, na katere lahko pomislijo agenti. Osebno ga je pretresel obseg elektronskih prisluhov in spoznanje, da na internetu nimamo več zasebnosti. Po njegovem pričevanju lahko vsak malce višji analitik izve vse podatke o kateri koli človeški tarči. Obseg je bil očitno tako množičen, da je postal samoumeven in celo nujen za opravljanje varnostnega dela, zato agencije v njem niso videle kršenja državljanskih svoboščin.

Amerika pa ne bi bila Amerika, če ne bi bila javna sfera močno povezana z zasebno. Če je, kot kaže, težko nadzorovati državne agencije, je še težje zasebna podjetja, ki so jim agencije prepustile opravljanje analitskih storitev. Zasebniki lahko dostop do uporabnikovih podatkov izrabljajo v komercialne namene in jih celo začnejo prodajati komur koli, če je le pripravljen plačati.

To pa ni le ameriški problem. Neuradno se tudi v Sloveniji zaradi pomanjkanja nadzora krepi sivi trg obveščevalnih podatkov, na katerem je mogoče kupiti najrazličnejše podatke o poslovnih tekmecih in političnih nasprotnikih. Uradni nadzor nad »viri informacij«, tajnimi službami in informacijskimi podjetji je razpršen med več »organizacijami«, kar onemogoča učinkovito delo nadzornikov.

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Jan Kosmač |