Večina ljudi pozna ameriški agenciji CIA in FBI, NSA pa je manj znana. Ustanovljena je bila na začetku druge svetovne vojne, po japonskem napadu na Pearl Harbor z enim samim namenom – preprečiti podobne napade presenečenja na Američane oziroma njihove interese. Znano je, da se agencija ukvarja s prestrezanjem in analiziranjem informacij, tudi dekodiranjem šifriranih sporočil in posredovanjem zbranih podatkov drugim agencijam in ameriškim voditeljem. Tako kot CIA tudi NSA ni smela vohuniti za Američani, njena »ušesa« so bila lahko usmerjena le navzven. Najbolj dejavna in uspešna je bila v času hladne vojne, nato pa so sledila ponižanja. NSA ni zaznala, da teroristi načrtujejo serijo terorističnih napadov – prvi napad na dvojčka svetovnega gospodarskega centra (WTC), bombne napade na ameriška veleposlaništva v vzhodni Afriki, napad na ameriški rušilec USS Cole v Jemnu in porušenje WTC-ja 11. septembra 2001. Na NSA so letele kritike in agencija se je prestrukturirala, hkrati pa za svoje delovanje od ameriške vlade dobila še več denarja. Danes javno govorijo, da je naloga agencije, v ta namen gradijo podatkovne centre in superračunalnike, zagotoviti Američanom varnost v »kibersvetu«, dejansko pa gre za prestrezanje podatkov elektronskih komunikacij, telefonskih pogovorov, pošte, spletnih nakupov, hranjenje in analizo teh podatkov ter razbijanje najbolj varnih šifer, ki jih ne uporabljajo le vlade, pač pa tudi običajni internetni uporabniki.
Agencija novi center gradi v mestu Bluffdale v ameriški zvezni državi Utah, ki je v svetu najbolj znana po mormonski skupnosti, dokončali pa naj bi ga septembra prihodnje leto. Gre za ogromen kompleks, močno zaščiten, med drugim naj bi bil ograjen z ograjo, ki lahko zadrži nalet sedemtonskega vozila s hitrostjo 80 kilometrov na uro. Kamere, sistemi za zaznavo premika, biometrični sistemi, stražarji in še kakšni varnostni sistemi bodo zagotavljali, da v kompleks ne bo vstopil nihče brez dovoljenja. Znotraj kompleksa bodo strežnikom namenjene štiri dvorane, vsaka s skoraj 2500 kvadratnimi metri prostora, kar pomeni, da bodo tam vrste in vrste strežnikov. Rezervoarji goriva bodo v primeru izpada električne energije zagotavljali vsaj tridnevno nemoteno delovanja, črpalke, ki bodo dnevno prečrpale 6,5 milijona litrov tekočine, in ogromni hladilni sistemi pa bodo zagotovili, da se strežniki ne bodo pregreli. Zanimiv je tudi podatek o predvideni porabi elektrike – 65 megavatov.
Glede na to, da danes normalno velik 3,5-palčni trdi disk hrani terabajt podatkov, je potencial centra pri takih razsežnostih, milo rečeno, ogromen. Govori se celo o jota bajtih (1024 bajtov), kar je tako veliko število, da se človeštvu doslej ni zdelo primerno izumiti predpone, ki joti sledi. Cisco je v svojem zadnjem poročili napovedal, da bo globalni internetni promet do leta 2015 dosegel 966 eksabajtov letno. Koliko je to, pove naslednji primer. Po prepričanju Googlovega prejšnjega direktorja Erica Schmidta je človeštvo od svojega nastanka pa do leta 2003 ustvarilo le pet eksabajtov podatkov. IDC ocenjuje, da bo do leta 2015 internet uporabljajo 2,7 milijarde ljudi.
Agencije pa ne zanimajo le podatki iz običajnega dela interneta. Bolj jo zanimajo podatki, ki jih hrani nevidni internet, včasih imenovan tudi globoki splet ali »deepnet«. Gre za podatke, ki niso dosegljivi običajnim uporabnikom in jih spletni iskalniki ne dosežejo in zato tudi ne indeksirajo. Ti vključujejo z geslom zaščitene strani in podatke, komunikacije vlad držav in nekomercialno izmenjavo datotek med tako imenovanimi zaupljivimi vozlišči. »Deepnet« vsebuje vladna poročila, baze podatkov in druge podatke, ki imajo za vohunsko skupnost veliko vrednost. Do teh podatkov pa ni lahko priti, saj so potrebna orodja, ki jih najdejo in indeksirajo, pa še potem jih je treba dešifrirati, kar je problem sam po sebi. Vendar ima NSA ljudi, ki se ukvarjajo tudi s tem.
Že dolgo se govori, da NSA lahko prisluškuje vsakemu človeku, če se ji to zdi potrebno. Preden pa lahko podatke »deepneta«, interneta in elektronskih komunikacij agencija shrani na svojih strežnikih, jih mora zbrati. Tu zadeva postane še kako zanimiva. Američani imajo na geostacionarni orbiti štiri satelite, postavljene tako, da pokrivajo skoraj ves planet. Ti sateliti spremljajo frekvence radijskih komunikacij in sistemov, od walkie-talkiejev, mobilnih telefonov do vojaških radarskih sistemov. Programska oprema je prvi filter zbirnega sistema, tako da satelit spremlja le zanimiva področja, države, mesta ali določene številke mobilnih telefonov. Potem so tu podatki prisluškovalnih »postaj« v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki, Latinski Ameriki in Aziji. Po nekaterih podatkih naj bi NSA postavila prisluškovalne naprave na najmanj ducat pomembnih mednarodnih komunikacijskih vozliščih, ki so vsa sposobna prisluškovati prometu v realnem času (ko podatki z veliko hitrostjo »tečejo« skozenj). Kje so te prisluškovalne naprave, je seveda največja državna skrivnost. Američanov pa vse to dosti ne moti, moti pa jih, da naj bi NSA postavila prisluškovalne sisteme v prostorih ameriških operaterjev. Takih instalacij naj bi bilo vsaj dvajset, zgrajene pa so bile s (tihim) privoljenjem operaterjev, ki jim je vlada podelila imuniteto pred morebitnimi tožbami uporabnikov. Na ta način je NSA dobila dostop do domačega (ameriškega) podatkovnega prometa. Hkrati naj bi agencija prisluškovala tudi satelitskim komunikacijam iz in v Ameriko. Verjetno to niti niso vsi viri elektronskih komunikacij, ki jih ima na voljo agencija, vendar je že to več kot preveč. Agencija je sposobna po prepričanju nekaterih dejansko spremljati komunikacijo vsakega sumljivega človeka, naj bo to Američan ali tujec, hkrati pa tudi vse osebe, ki z njim komunicirajo, in še naprej osebe, ki komunicirajo z njimi.
Dnevno naj bi tako po podatkih nekdanjih uslužbencev v Ameriki prestregli 320 milijonov telefonskih klicev, kar naj bi bili dve tretjini klicev, ki jih prestrežejo v tujini, programska oprema pa naj bi bila sposobna preverjanja internetnega prometa (deep packet inspection) pri hitrosti deset gigabitov na sekundo. V klicih in prometu algoritmi iščejo ključne besede, naslove, telefonske številke, imena ljudi in podobno. Vsaka zaznana komunikacija, ki jo sistem označi za sumljivo, ali pa je zaznano, da komunicira oseba iz baze več kot milijon oseb, ki jih je agencija označila za potencialno nevarne, se takoj kopira ali posname in pošlje agenciji. Agencija tudi ne pove, kako v bazo sumljivih oseb dodaja osumljence, nekateri pa se tudi ne morejo znebiti občutka, da bi agencija preprosto rada »posnela« vse, do česar lahko pride. Ali je to res, verjetno nikoli ne bomo izvedeli, dejstvo pa je, da NSA dnevno zbere veliko podatkov, ki jih analizirajo in se gredo podatkovno rudarjenje. Tako pridobijo podatke »nadzorovane« osebe. Ne samo s kom in kaj govori, temveč tudi, kaj je kupila na spletu, kam je šla na dopust, katere knjige je kupila v spletni knjigarni, kaj je iskala na spletu in podobno.
Edina prepreka, rešilna bilka uporabnikov pred nadzorom NSA-ja, je močno šifriranje podatkov. Teroristi in spletni kriminalci zagotovo zakodirajo svoje komunikacije, načeloma pa to lahko stori vsak uporabnik, saj so potrebna orodja brezplačno dosegljiva oziroma so že del spletnih brskalnikov in poštnih odjemalcev. Za najmočnejši šifrirni mehanizem velja AES (Advenced Encryption Standard) s 128-, 192- ali 256-bitnim šifrirnim ključem. Velja za tako močnega, da ga je celo agencija NSA potrdila kot primernega za šifriranje tajnih komunikacij ameriške vlade in državnih ustanov. Dešifriranje s pristopom gole sile, ko algoritem uporabi vsako mogočo kombinacijo ključa (pri 128-bitnem ključu je kombinacij 10 na 36), dokler ne najde pravega in dešifrira podatke, naj bi tudi na najhitrejšem računalniku trajalo dlje, kot je staro vesolje.
Razbijanje šifer je tudi eden, morda celo glavni vzrok za gradnjo novega centra. Dva pogoja morata biti na voljo. Hitri računalniki za izvajanje metode gole sile in čim več podatkov, nad katerimi se metoda izvaja. Več ko je prestreženih komunikacij tarče oziroma nadzirane osebe, ki verjetno za vse vsaj nekaj časa uporablja enak šifrirni ključ, večja verjetnost je, da algoritem v njih najde vzorec ponavljanja in tako lažje najde ključ. Ko ga najde, so berljivi vsi podatki o tej osebi, tudi tisti, ki so na strežnikih že nekaj časa, pa jih do tedaj niso mogli dešifrirati.
Agencija poleg masivnega podatkovnega centra izvaja tudi projekt gradnje najbolj zmogljivega superračunalnika. NSA je vedno imela računalnike, ki so se visoko uvrščali na lestvici superračunalnikov. Leta 2009 je računalnik Jagur prebil mejo petaflopsov (1,75), danes pa je njegova zmogljivost 2,33 petaflopsov in je tretji najhitrejši računalnik na svetu. NSA-jevi superračunalniki so prilagojeni bolj ali manj eni sami nalogi, razbijanju šifer AES. Skrivnost pa je, kako uspešni so pri tem. Poleg nadgrajevanja obstoječih računalnikov in doseganja večje zmogljivosti (med 10 in 20 petaflopsi) je naslednji večji cilj računalnik zmogljivosti eksaflopsov, ki naj bi bil dokončan najpozneje do leta 2018. Zanj je NSA že predlagala gradnjo centra v mestu Oak Ridge, ki se bo razprostiral na skoraj 26 tisoč kvadratnih metrih. Predvideva se, da bo računalnik potreboval 200 megavatov električne energije, hladilo pa ga bo 60 tisoč ton hladilne opreme.
V Utahu, če smo nekoliko poetični, sobivata velika ljubezen, kar leti na tradicijo mormonov, da imajo lahko več žena, in veliki brat. Kaj je mišljeno s tem, je jasno. NSA bo tam hranila podatke o ljudeh, zbrane na različnih koncih sveta, vse z namenom domovinske varnosti.
Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja
