To dodatno klavzulo v pogodbi je opazilo le 12 odstotkov uporabnikov storitve, 88 odstotkov pa je kliknilo, da se strinjajo s pogoji, ne da bi jih prebrali. Seveda je šlo pri tem za prvoaprilsko šalo, in vsi, ki so člen o »prodani duši« opazili, so dobili darilni bon v vrednosti pet funtov. A šala vseeno daje misliti. Kolikokrat v življenju ste prebrali licenčno pogodbo, pogoje uporabe in podobne pravne dokumente, ki se pojavijo ob namestitvi kakšnega programa? Jaz nikoli! In vi verjetno tudi ne. Pa tudi če bi, se še v slovenskih najverjetneje ne bi znašli, kaj šele v tujejezičnih. In proizvajalci to vedo. Čemu torej služijo te pogodbe, če pa jih nihče ne bere?

MAČEK V ŽAKLJU

Predvsem proizvajalcem programske opreme. Ti hočejo nekako zaščititi svoje interese in uporabniku povedati, kaj ta sme ali česa ne sme, hkrati pa se zaščititi pred morebitno odgovornostjo, če uporabnik njihov izdelek zlorabi. Načeloma s to filozofijo ni nič narobe. Navsezadnje gre za izdelek, ki ga je nekdo naredil, in njegova pravica je, da tistim, ki ga bodo uporabljali, pove, pod kakšnimi pogoji je to dovoljeno, kakšna so jamstva in kakšne posledice, če se uporabnik teh pogojev ne drži. Tako je pri vseh izdelkih, ne le programski opremi. Težava pa je, da so v teh dokumentih lahko zapisani tudi nerealni, čudni ali celo protizakoniti pogoji. In če pogodbe ne preberemo, in kliknemo, da se z njo strinjamo, smo načeloma prepuščeni na milost in nemilost proizvajalcu teh programov, če pa se s pogoji ne strinjamo, pa programa ne smemo uporabljati. Vzemi ali pusti. In proizvajalec bi načeloma v dokument lahko skril zahtevo za vaš avto, stanovanje, računalnik ali pa dušo, kot je bilo to v opisanem primeru. Če pustimo domišljiji malce več prostora, bi lahko teoretično zaradi strinjanja s pogodbo šli celo v zapor. Kaj če bi nekdo v pogodbo napisal, da če hočete uporabljati njegov program ali storitev, mu morate za eno noč prepustiti svojo ženo ali dekle. In če bi se strinjali, ker pogodbe ne bi prebrali, bi postali – zvodnik. Kar je seveda kaznivo. Tak primer je seveda popolnoma nerealen, a teoretično mogoč.

Pri programih zadeva niti ni tako kritična. Huje je pri spletnih storitvah. V svetu je cela vrsta primerov, ko so ljudje plačali kar precej denarja, ker niso prebrali pogodbe, v kateri je na primer pisalo, da je storitev določen čas brezplačna, pozneje pa se plačuje. Znani so primeri, ko so se uporabniki prijavili v storitev, praviloma je šlo za snemanje programov ali glasbe in podobnih pollegalnih reči, za katero je na veliko pisalo, da je brezplačna, v drobnem tisku pa, da je brezplačna le kratek čas, nato pa plačljiva. Ljudje pogojev uporabe niso prebrali, se prijavili in čez kak mesec dobili zasoljen račun. In je bil jok in stok, saj je šlo praviloma za mlajše oziroma kar otroke, za kar so plačali starši.

KAVELJCI

Kaj nam torej ostane? Branje pogodb in poskus interpretacije vseh členov? Pravniki bi vam rekli, da je tako. A bi vam v isti sapi tudi povedali, da čisto na milost in nemilost le niste prepuščeni. Obstaja namreč nekaj kaveljcev. Če takšna pogodba recimo vsebuje kakšne člene, ki so v nasprotju z lokalno zakonodajo, tedaj velja lokalna zakonodaja, ne pa ta pogodba. S tem ste do določene mere zaščiteni pred nerealnimi določili, seveda če je lokalna zakonodaja kakovostna in potrošnika res ščiti. Ali pa tudi ne. Zanimivo je recimo dejstvo, da če na primer gremo v trgovino in kupimo programski paket, pred nakupom ne dobimo na vpogled licenčne pogodbe in pogojev uporabe. To pa pomeni, da smo dobili mačka v žaklju. S pogodbo bi se namreč morali strinjati po nakupu, kar je pravzaprav nedopustno. To je enako, kot če bi šli v trgovino, kupili avto, ga plačali, in ko bi bil naš, bi prodajalec oziroma proizvajalec od nas zahteval pristanek na pogodbo, po kateri se bi se recimo z njim lahko vozili le po avtocesti. Nelogično! Logično bi bilo, da nas s tem, da se je z avtomobilom mogoče voziti le po avtocesti, seznani prodajalec ali proizvajalec pred nakupom, ne pa po njem. In potem se vsiljuje še dodatna logika: če smo nekaj kupili, ne da bi se strinjali s pogoji uporabe tega izdelka, ali se moramo teh pogojev, s katerimi smo uradno seznanjeni naknadno, držati? Strinjanje s pogoji ni bil pogoj nakupa. Po pravni logiki bi morala biti takšna pogodba nična. In bi z izdelkom lahko poćeli, kar bi hoteli, ne glede na to, kaj piše v pogojih uporabe. Morali bi se le držati avtorskih pravic, torej izdelka ne kopirati, saj to določa poseben zakon, vse drugo pa bi lahko ignorirali. In tega je kar nekaj. Od tega, v koliko računalnikih lahko kak izdelek uporabljamo, naprej.

NEFER, SPORNO, NEDPOUSTNO

Kaj nam na primer ponujajo najbolj znani ponudniki programske opreme in storitev? Pa začnimo s tem, o čemer smo že veliko pisali – o tako imenovanih OEM-različicah programske opreme, predvsem gre tu za Microsoftov operacijski sistem Windows, ki ga dobimo skupaj z novim računalnikom. V pogojih uporabe za OEM-različico Windows 7 recimo piše naslednje: »Licenca za programsko opremo je trajno dodeljena računalniku, s katerim je distribuirana programska oprema.« Ta računalnik je »licencirani računalnik«. To pomeni, da sta računalnik in operacijski sistem neločljiva celota, in če gre računalnik k vragu, gre k vragu tudi licenca za uporabo operacijskega sistema. Microsoft kljub temu, da uporabniki že dolgo bentimo, da to ni fer, pri tem še kar vztraja. V nekaterih državah je padlo tudi nekaj tožb in v Nemčiji recimo velja, da če smo zraven novega računalnika dobili tudi medij DVD s sistemom, je tega mogoče legalno namestiti v drug računalnik pod pogojem, da je prvi res mrknil, izbrati pa moramo tudi med 32- in 64-bitno različico in ne smemo uporabljati obeh hkrati. V nadaljevanju piše tudi, da lahko programsko opremo uporabljamo hkrati z največ dvema procesorjema v licenčnem računalniku. Ali štiri jedra v najnovejših štirijedrnih procesorjih pomenijo štiri procesorje in zato v teh računalnikih ne smemo uporabljati Windows 7 OEM?

Podobno pravi tudi Adobe. V licenci za Photoshop piše, da če imamo recimo računalnik, v katerem imamo nameščena Windows in Mac OS (dvojni zagon), moramo za Photoshop kupiti dve licenci. Pa čeprav gre za paket, v katerem je program za obe platformi in na paketu samem ni nobenega opozorila, da je program dovoljeno namestiti le v en sistem.

Če že govorimo o nečem, kar ni ravno fer, ne moremo mimo Yahoojevega opozorila, ki pravi, da lahko Yahoo, če svojega računa ne uporabljamo več kot štiri mesece, poštni račun ukine in neaktivnemu uporabniku zbriše vso pošto. Pravilo je dokaj rigorozno, a dopustno, razen če seveda nimate plačljivega naprednega računa (Premium Account). Sicer pa je bil Yahoo do pred kratkim znan kot eden tistih, katerega pogoji uporabe njegovih storitev vsebujejo največ nedopustnih zahtev. Teh je bilo do pred kratkim kar 26, vendar jih je Yahoo zaradi groženj različnih inštitucij za varstvo potrošnikov spremenil, tako da zdaj velja za podjetje, ki ima zelo uravnotežena pravila pogojev uporabe.

Zanimiv je tudi Amazon. Ta ima načeloma dokaj razumljive in preproste pogoje uporabe, zmotilo pa nas je to, da lahko novi kupci prek računa kupijo blago v vrednosti največ 100 evrov, če pa je vrednost večja, je treba plačati vnaprej. Čeprav je takšna zahteva malce diskriminatorna do novih kupcev, pa ni v nasprotju z zakonom.

CVETKE IZ SVETA LICENČNIH POGOJEV

Navedimo jih še nekaj:
Magix: »… v programu in dokumentaciji niso izključene napake …« Sicer morda fer, a z marketinškega zornega kota neumnost. Kupec dobi vtis, da je dobil nedokončan izdelek, ki lahko vsebuje napake.

Symantec: »… med postopkom namestitve se lahko zgodi, da program deaktivira ali odstrani druge varnostne programe …« Čeprav se varnostni programi različnih proizvajalcev med seboj večkrat »ne razumejo« najbolje, Symantec nima nobene pravice kar tako ugasniti ali celo odstraniti drugega programskega paketa.

YouTube: »…storitev, ki jih ponuja YouTube, ne smete uporabljati, če niste stari 18 let … ali več kot 13 let z dovoljenjem staršev …« Kako pa to preverjajo?

iTunes Store: »… v vsaki transakciji je mogoče prenesti le en izdelek. V trenutku, ko je izdelek kupljen in prenesen, nosi posledice zaradi izgube, uničenja ali poškodovanja izdelka uporabnik …« Če nam na primer naš iPod gre rakom žvižgat, smo izgubili vso kupljeno glasbo. Zadeva je popolnoma nelogična, saj ima uporabnik pri iTunesu le dovoljenje za uporabo, torej poslušanje pesmi, ne pa za lastništvo. Zato ni nobenega razloga, zakaj si uporabnik ne bi mogel pokvarjene pesmi prenesti še enkrat, če ima pravico do njene uporabe.

Google: »… tako dobljene informacije (osebni podatki) lahko Google posreduje hčerinskim podjetjem ali drugim zaupanja vrednim podjetjem ali osebam, ki v njegovem imenu opravljajo analize teh podatkov …« Ha? Kdo pa pravi, da moram verjeti, da so Googlovi partnerji »zaupanja vredni«? Kaj je ta analiza podatkov? Katere podatke bodo dajali naprej? Nedopustno, a Google to še vedno počne.

Facebook: »… te Pogoje uporabe lahko spreminjamo, če vas kot uporabnika o tem obvestimo prek strani Facebook Site Governance in nudimo možnost reakcije na napovedane spremembe, zato predlagamo, da postanete oboževalec strani 'Facebook Site Governance' …« Kaj? Ali moramo zdaj v vsem kaosu Facebooka postati še oboževalec strani, prek katere me bodo v pravniški latovščini obveščali o spremembah? Neumnost. Poleg tega gre pri Facebooku še za nekaj – stran sama je v slovenščini, pogoji uporabe pa so v angleščini, kar je po nekaterih zakonodajah brezpredmetno. Velja namreč, da če je izdelek v angleškem jeziku, je lahko v angleščini tudi licenčna pogodba, saj se upošteva, da če zna uporabnik uporabljati angleško različico programa, se v angleščini toliko znajde, da razume licenčne pogoje. Če pa je izdelek v enem jeziku, licenčna pogodba pa v drugem, je ta pogodba brezpredmetna, saj je uporabnik ne razume. Ponudnik od njega ne more zahtevati, da obvlada določen jezik, zato je takšna pogodba praktično nična. To velja tudi recimo za Firefox, kjer je položaj enak.

Torej, licenčnih pogodbe se nam ni treba bati, a preleteti jih je vseeno dobro. Posebej dele, kjer piše, kako je mogoče pogodbo razdreti, in del, ki govori o varovanju osebnih podatkov. Drugo šaro pa je v večini primerov mogoče preskočiti.

Moj mikro, oktober 2010 | Zoran Banovič