Če ves ta virtualni svet primerjamo z običajnim, v katerem živimo v obliki mesa in krvi, vidimo, da postaja elektronski svet vsaj tako nasilen, kot je običajni. A pri tem je težava v definiciji nevarnosti. Kakor koli že, sam se v Sloveniji še vedno počutim varno. Neprimerno varneje kot v ZDA, Franciji, na Nizozemskem, Španiji, Nemčiji in še kje. Nevarnost ima v realnem svetu vsaj dve komponenti – geografsko in vsebinsko. Geografska mi pove, kje se je varno in kje nevarno gibati, vsebinska pa, kaj lahko počnemo in česa ne. In obe sta nekako sozvočni in kombinacija obeh nam daje občutek stopnje nevarnosti. Če na kraju, za katerega vemo, da ni ravno varen, počnemo stvari, ki kličejo k temu, da se nekaj zgodi, bo stopnja nevarnosti bistveno večja, kot če na varnem kraju počnemo običajne stvari. Vsi vemo, kje v domačem mestu pretijo nevarnosti, iz televizije pa vemo na primer, da je sprehod skozi nekatere predele Los Angelesa vse prej kot nekaj, kar bi bilo pametno narediti. Skozi lastne in tuje izkušnje smo se z nevarnostjo naučili živeti.

Kaj pa virtualni svet? Pri njem je podobno, a vendarle drugače. Pri njem je geografska komponenta skorajda nepomembna. To pa zato, ker je v večini primerov skorajda neznana. Ko vpišemo spletni naslov, ga lahko na prvi pogled geografsko določimo, ko gre za nacionalne domene. Če je v naslovu .net, .com ali kaj podobnega, pa je potrebno nekaj več, da ugotovimo, kje je. In tega pri vsakem spletnem naslovu seveda ne delamo. In zato tudi nevarnosti ne moremo geografsko locirati. Obstaja torej le vsebinska komponenta, ki pa je dokaj širok pojem. Predvsem pa skrit. Tudi če vemo, da so na primer piratske ali porno strani velikokrat »okužene« s kakšnim zlobnim kosom programske opreme ali pa da znajo izkoristiti kakšno luknjo, in takšnih strani ne obiskujemo, se kaj hitro zgodi, da nas kakšna na prvi pogled nedolžna povezava na še b nedolžnejši strani preusmeri na točno kaj takega. In dobimo kakšno »bombo«.

Če je torej skoraj vsa pošta spam, nevarnost pri brskanju nekaj, kar je nemogoče vnaprej predvideti, če se internet tako ali tako uporablja za same nelegalne in neumne stvari, ali ima sploh kakšen smisel? Ali ne bo počasi nastopil trenutek, ko se bo vse skupaj sesulo kot neuspel socialni poskus? In ali ne bi bilo tako tudi najbolje? ZA ZDAJ še ne. ZA ZDAJ stvari še obvladujemo v sprejemljivih merah. Kljub odstotkom, ki so zelo zaskrbljujoči, se varnostno še uspevamo bojevati. Če v moj poštni predal dnevno priletijo dva ali tri sporočila, ki so spam, vsa druga pa ustavi varnostni sistem pri mojem ponudniku interneta, pri poštnem predalu znotraj podjetja in moj protivirusni program, potem je zadeva obvladljiva. Če me moj varnostni program obvesti, da je spletna stran, ki bi jo rad odprl, problematična in mi tega ne dovoli ali pa prestreže virus, sem zadovoljen. In bom internet uporabljal. ZA ZDAJ.

Moj mikro, Februar 2009 | Zoran Banovič