Seveda sem ga vprašal, kaj je delal. »Nič posebnega, inštaliral sem nekaj za delo z ZIP-i, Adobe Reader, pa Picasso in podobne štose …« »Kaj so to podobni štosi?« me je zanimalo. »No ja, Mule, pa torrrenti, potem pa sem dol potegnil …« »Mi je že jasno … Pa imaš protivirusni program?« me je zanimalo. »Hmmm, ne! Sem ga mislil najprej sneti z interneta …« Takšnih primerov je verjetno veliko. Če ste »družinski računalnikar« in če imate kakšne nadebudne sorodnike, ki mislijo, da vedo in znajo, potem veste, o čem govorim.

DOMORODCI MED NAMI

Ko sem mu spet razlagal, da je to, kar je naredil, neumnost in da je skoraj gotovo, da se je s čim okužil (kar se je pozneje izkazalo za resnično), sem se zamislil. Zakaj je do tega sploh prišlo? So ljudje ignorantski ali le nevedni? Pri tem se seveda postavi vprašanje, kdo je za to, da je omenjeni dobil v svojo napravo virus, kriv. On? Prodajalec računalnikov? Izdelovalec operacijskega sistema? Načeloma velja, da če kupimo napravo, se jo moramo naučiti uporabljati in se sami seznaniti z nevarnostmi. Res pa je tudi, da pa bi nas v imenu dobrih poslovnih odnosov, če ne iz človekoljubja, na morebitne težave lahko kdo opozoril.

Pred kratkim sem na enem od tujih TV-kanalov gledal oddajo o pripadnikih nekega zakotnega plemena iz pragozda, ki so jih pripeljali v Ameriko. Zadeva je bila izredno zabavna in poučna, dala pa je tudi misliti. Misliti o tem, da vse stvari niso same po sebi umevne. Čudili so se tekoči vodi v hiši, kako velike svinje imajo ti belci, ugotavljali pa tudi, da ti njihovi gostitelji jedo »mrtvo« hrano, pri čemer so mislili na konzervo. Ti ljudje živijo v drugačnih razmerah in se ob prihodu v zahodni svet niso zavedali nevarnosti, ki nanje prežijo. Zato so bili ves čas pod budnim očesom organizatorjev. Zaradi njihove varnosti.

Ali je mogoče potegniti kakšno paralelo med temi domorodci in tem mojim prijateljem iz uvoda? Mislim, da je. Tudi on se je znašel v vodah, ki jih premalo pozna in o stvareh sklepal s svojega zornega kota, na podlagi svojega znanja in izkušenj. Kar pa se je izkazalo kot premalo. Zanj bi bilo dobro, če bi imel organizatorja, ki bi pazil na to, kaj se dogaja, in ga pravočasno opozoril na nevarnosti. Ob računalniku te nevarnosti sicer niso smrtno nevarne, so pa precej zoprne. V omenjenem primeru je fant odnesel računalnik nazaj k prodajalcu, kjer so mu na servisu vzpostavili začetno stanje. Za kar je seveda plačal …

IZKUŠNJE, KI JIH NI

Računalniška varnost je prav čudna zadeva. Ljudje smo si računalniški svet zato, da ga bomo bolje razumeli, poskusili približati realnemu. In kot je to v realnem, tudi v navideznem svetu na nas preži precej nevarnosti. Žal pa so te takšne, da se jih marsikateri uporabnik ne zaveda. Kar je popolnoma normalno. Celo »zgodovinsko pogojeno«.

Človeštvo se na nevarnosti, ki ga obdajajo, prilagaja že od svojega začetka. Človek je ugotovil, da je lahko nevarno vreme, živali, drugi ljudje… In vsemu temu se je sproti prilagajal. Glede vremena se je najprej zatekal v votline, pozneje pa začel postavljati takšne in drugačne zgradbe, pred živalmi se je zaščitil z ograjami in podobnimi zaščitami, pred drugimi ljudmi s stražami, trdnimi vrati, z visokimi ograjami, s ključavnicami in tudi paranojo. Vse to je potekalo na stotine, tisoče let… In tako so nam nekatere stvari nekako prešle »v gene«. Nekako nam je postalo jasno, da moramo zapirati in zaklepati vrata, da ne smemo puščati stvari vsem na očeh, da ne smemo skakati na cesto… Učili smo se iz lastnih izkušenj in izkušenj naših prednikov. Ogromno let izkušenj.

Kaj pa računalniška varnost? Navidezni svet je res podoben realnemu. Vsaj trudimo se, da bi bil, ker mislimo, da ga bomo tako lažje razumeli in se v njem znašli. Na žalost pa mu manjka posebna komponenta, ki je nikoli oziroma vsaj še dolgo ne bo imel. In to so te izkušnje. Predvsem na področju varnosti. Če bi staremu Grku kdo pokazal puško, mu to ne bi kaj dosti pomenilo. Grki niso vedeli, da je to lahko nevarno. In bi se verjetno z njo igrali, dokler je ne bi kdo skupil. Če nevarnosti ne poznamo, se je ne moremo ubraniti. In ker je računalništvo, posebej njegova varnostna komponenta, dokaj mlada panoga, je kar nekaj uporabnikov podobnih starim Grkom s puško. In jo skupijo.

KDO BO POMAGAL?

Ali res mora biti tako? Ali smo tako vase zagledani, leni, ignorantski in nam je tako vseeno, da nismo pripravljeni narediti kaj več? Morda smo. A kdo je tisti? Kdo naj prevzame nalogo opozoriti najširši krog uporabnikov o nevarnostih? Kaj če bi bila to država? Imamo razne agencije za opozarjanje pred naravnimi nesrečami, vremenska opozorila, razne organizacije za izboljšanje cestne varnosti in še kaj bi se našlo. In te organizacije podpira država. Ali ne bi bil morda čas, da se ustanovi kakšna Agencija za informacijsko varnost in preventivo? Računalniška varnost je namreč tako široka in tako pomembna, da krepko presega okvire domače računalniške zabave. In kaj bi takšna agencija delala? Za začetek bi morda izdelala kak letak, knjižico ali kaj podobnega in zaukazala, da mora ta knjižica spremljati vsak na novo prodan računalnik na ozemlju Slovenije. Pod pojmom računalnik mislimo tako na namizne kot tudi prenosne vseh vrst in velikost. Izdelati je treba tudi posebno publikacijo, namenjeno uporabnikom telefonov, dlančnikov in podobnih naprav, ki jih tudi lahko okuži kak mrčes ali pa se uporabljajo za kritične operacije, kot je nakupovanje in podobno.

In kaj bi bilo v tej knjižici? Bile bi preprosto in razumljivo opisane nevarnosti, ki jim je lahko uporabnik te naprave izpostavljen, prav tako pa nekaj predlogov, kako se pred temi nevarnostmi zaščititi. Opisano bi bilo, kaj so to virusi, črvi, kaj je prevzem identitete, kakšne nevarnosti pretijo pri brskanju po spletu, kako je z varovanjem otrok in podobno. Hkrati pa bi bile v knjižici naštete brezplačne in plačljive rešitve na področju varnosti, spletne in telefonske povezave do njih in še kaj. Tako bi Grkom razložili, kaj je to puška in kako nevarna je. Seveda je za kaj takega treba odpraviti nekatere logistične, marketinške in še kakšne ovire, a te niso tako visoke, da jih ne bi bilo mogoče preskočiti.

In ker takšne agencije še nimamo, tematika pa je žgoča, bi morda lahko kaj podobnega naredil Direktorat za informacijsko družbo, ministrstvo za gospodarstvo ali kaj vem katera ustanova, ki je bodisi državna bodisi jo država finančno podpira.

KAJ PRAVIJO RAZLIČNI AKTERJI

In kaj pravi na tak predlog moj uporabnik iz začetka članka? Kaj pa druga stran? Na nekaj naslovov smo poslali vprašanje o tem, kaj si predstavniki različnih »členov« v prodajno-uporabniški verigi o takšni pobudi oziroma ideji. Prav vsi se z njo strinjajo, so pripravljeni tudi aktivno sodelovati, nekaj utrinkov njihovih misli pa lahko preberete v nadaljevanju.

Moj mikro, Aprila 2010 | Miha Gradišnik