Vse več ljudi »izliva« svoje občutke, dosežke, življenjske resnice in še kaj v blogih. In blogi niso nič kaj drugega kot dnevniki. Dnevnike pa so ljudje pisali že od pamtiveka, vendar so bili zapisi vidni le omejenemu krogu ljudi. Spletni dnevniki ali blogi pa so na voljo vsem in …ko so enkrat zapisani, v spletu tudi ostanejo.

Vse več podjetij svojim zaposlenim blokira dostop do nekaterih spletnih storitev (družabna omrežja, blogi …), saj se je tudi pri nas razpaslo, da so nekateri raje »viseli na netu«, kot da bi opravljali delo, za katero so plačani. Vendar so glede blogov med podjetji razlike. Za ene je to izguba časa, spet druga pa spodbujajo svoje zaposlene, da pišejo korporativne ali zasebne bloge, saj se zavedajo, da je tudi to kanal za reklamiranje in večanje javnega ugleda podjetja. Ga pa ni delodajalca na svetu, ki bi dopuščal, da zaradi »visenja na netu«, trpi delo.

Informacijski pooblaščenec je glede kraje identitete pripravil smernice, katerih namen je splošni javnosti pojasniti, kaj kraja identitete sploh pomeni ter kako ustrezno zavarovati svoje osebne podatke in s tem preprečiti njihovo zlorabo.

Je mogoče zapise, ki jih puščamo na različnih mestih v internetu, med seboj povezati in iz njih izluščiti dovolj podatkov, da se nekdo predstavi v našem imenu?

Ko slišimo, da so nekje v svetu izgubili osebne podatke ali da je nekje daleč onstran luže prebrisanec ukradel identiteto nič hudega sluteči razočarani gospodinji in ji izpraznil bančni račun, se nam oškodovani malce zasmili, hkrati pa si rečemo, kako dobro je, da naš »gnili kapitalizem« ni enak njihovemu. Živimo v svetem prepričanju, da se takšne stvari dogajajo samo zunaj deželice. Smo pri nas za kaj takega preveč prijazni, prepošteni, premajhni ali pa preprosto ne znamo?

Elektronska pošta ostaja glavni vir informacijske preobremenjenosti, saj se vsak dan »spopadamo« z dobljenimi sporočili in vsem tistim, kar se skriva v pripetih dokumentih. Težave nam ne povzročajo zgolj neželena sporočila, temveč tudi tista, ki to načeloma niso. Težavna torej ni le vsebina, tudi količina sporočil je lahko zoprna.

Pred časom je novinarski kolega na komercialni televiziji izjavil, da je novica »vsekakor pomembna«, saj so na spletni strani v nekaj urah dobili čez sto komentarjev. Pa sem začel razmišljati. So spletni komentarji lahko kazalnik o pomembnosti neke tematike? Bojim se, da ne. Ne bom šel v podrobnosti o tem, kako preprosto je »dobiti« veliko komentarjev. Prepričate nekaj prijateljev, da to počnejo, ali pa plačate par študentom zanimivo popoldansko delo in komentarji so tu.