Eno od načel ekonomije se glasi: visoko povpraševanje povečuje proizvodnjo, visoka proizvodnja prinaša gospodarsko rast, a visoka gospodarska rast pomeni blaginjo. Načrtovana zastarelost, vgrajen čas okvare v izdelke, ki se pokvarijo kmalu po izteku garancijske dobe, pa je nasprotna tej logiki. Ne vpliva na gospodarski razvoj, ker se stroški izkoriščanja surovin in predelovanja odpadkov ne upoštevajo. Načrtovano »razpadanje« škodi vsem, tudi gospodarstvu. A vendarle veliko podjetij v svoje izdelke namerno vgrajujejo sestavne dele slabše kakovosti. S tem varčujejo pri proizvodnji, povpraševanje pa se oblikuje skoraj samodejno, saj, namesto da bi popravili okvarjeno napravo, raje kupimo novo, boljšo in modernejšo.

Vsak izdelek, ki ga naredimo, ima svoj rok trajanja. Ni pomembno, kaj je, sekira ali lokomotiva, prej ali slej se vse pokvari. Stvar je le v času. V zadnjih mesecih smo pisali, kako proizvajalci dosežejo, da se njihov izdelek pokvari čim prej po izteku garancijske dobe in ne prej, v tem prispevku pa si bomo pogledali, zakaj se stvari kvarijo. To je naravna zakonitost, njeno razumevanje je bistveno pri izdelavi izdelkov z dolgim rokom trajanja, pa tudi izdelkov, ki se pokvarijo v časovnem intervalu, ki ga je že pri njihovem oblikovanju določil proizvajalec.

Na dolgo in široko bi lahko razpravljali, ali so posamezniki, ki kritizirajo politike zasebnih ponudnikov spletnih in mobilnih vsebin ter storitev, paranoiki in ali celo kažejo blažje oblike duševnih motenj. Navsezadnje gre le za poslovanje velikih podjetjih, ki so usmerjena v čim večje dobičke, ti pa so v nekaterih delih sveta (na žalost) največja vrlina. Če se posameznik odloči za »ločitev« od Googla, gre bodisi za eksperiment ali resnično zaskrbljenost nad grožnjami, katerim smo načeloma izpostavljeni. Ko se za kaj takega odloči Apple, gre za nekaj drugega.

Ko je Google marca spremenil pogoje uporabe storitev, ki so spremenili politiko zasebnosti in omogočili združevanje podatkov o uporabnikih iz več storitev, se je tresla gora, rodila pa miš. Veliko »gnoja« je bilo zlitega na Google, ker naj bi sprememba pomenila vdor v zasebnost uporabnikov, vendar Googla uporabniki niso zapustili. Kako pa bi ga, ko je v spletu tako dominanten in ko je uporaba njegovih storitev postala rutinska, skoraj podzavestna. Je sploh mogoče uporabljati splet, ne da bi pri tem uporabljali tudi Googlove storitve? Tom Henderson meni, da je to mogoče. Po sedemdnevnem pripravljalnem obdobju zdaj že nekaj mesecev zavestno ne uporablja ničesar, kar »diši« po Googlu. In to kljub dejstvu, da gre za »težkega« uporabnika spleta.

Socialni inženiring je umetnost prevare, ki ima v človekovi civilizaciji dolgo tradicijo. Po svoji naravi pomeni predvsem pridobivanje koristi z zlorabo zaupanja posameznika oziroma z manipulacijo. V zgodovini je najbolj znana Odisejeva prevara oziroma njegov trojanski konj. Tega so Trojanci potegnili v mesto, ponoči pa so iz njegovega trebuha skočili grški vojaki in skozi vrata v mesto spustili svojo vojsko. Ukana ne bi uspela, če ne bi Grki dobro poznali Trojancev, kakšni so, kaj želijo in kako se bodo na konja odzvali. Prvi sodobni oziroma tehnološki socialni heker je bil Kevin Mitnick, ki je s pomočjo socialnega inženiringa prišel do zaupnih poslovnih podatkov najrazličnejših podjetij. Znano je njegovo stališče, da je veliko enostavnejše z besedami in dejanji pretentati zaposlenega, da vam izda geslo za vstop v sistem, kot se truditi z vdorom vanj.